Joel Harris
Djadja Rimusan suarnat
Venjan kieles perevedittih: F.P. Artemjev i I.J. Fokin
Kargosizdat, 1939, Petrozavodsk
Joel Chandler Harris oli amerikanskoj pisatelja
Kogo éländä ajjan hän éli Severnojn Amerikan negrojn keskes i
kir'jutti äjjan negritjanskoloj suarnoj. Amerikanskolojn negrojn
pradiédat élettih Afrikas. Hyö tulles tuodih Afrikas päj suarnat Velli
Krolikkah, Velli Reboh, Velli Kondiéh i tojzih zviérilöjh näh.
Konza Joel Harris oli piénenä brihaččuna, hän puaksuh kuundeli nämié
vesselié i kummakkahié suarnoj. Hänel nijdä saneli djadja Rimus, vanha
negra, ylen dobroj i luaskavoj. A jo kuj Joel suvajčči Rimusua! Kogo
éländä aijan hän muisteli hänen kummakkahié suarnoj. I oman knijgan
Joel Harris muga i nimitti: "Djadja Rimusan suarnat"
------------------------------------------------------------------
Soderžanija
Velli Rebo i Velli Krolikka
Tervahine čuučelojne
Hruabroj Velli Opossum
Kuj Velli Krolikka vijzasti Velli Revon
Suarna Velli Krolikan hebozeh näh
Kuj Velli Krolikka tuas vijzasti Velli Revon
Kuj Velli Saryčča vijzahuol pobedi Velli Revon
Kuj Velli Krolikka lypsi Matuška Lehmän
Matuška Midousan luo gostis
Velli Hukan lykyttömys
Kuj vastavuttih Velli Rebo i Velli Čerepaha
Kuj Velli Hukka puuttuj bedah
Velli Rebo i lötöt
Kuj Velli Rebo meččujčči, a sualis puuttuj Velli Krolikal
Miksi velli Opossumal on palljas händä
Velli Krolikka - kalaniékka
Kuj Velli Krolikka spruavijhes vojn ke
Kuj Velli Čerepaha vojtti Velli Krolikan
Velli Krolikka da Velli Čiučojhut
Velli Krolikan Lehmä
Suarna piénih krolikkazih näh
Velli Krolikka i Velli Kondié
Velli Kondié i čikko Löttö
Kuj Velli Krolikka jaj hännättä
Kuj Velli Čerepaha kajkkié kummatti
------------------------------------------------------------------
Velli rebo i velli krolikka
Kuj-liénöy kerran illal muamo kodvan éčči omua pojgua. Joelua éj ollut
ni kois, ni pihal. Hän kuuli iänié djadja Rimusan vanhas mökis,
kačahti ikkunah i nägi, čto brihačču istuu starikan rinnal.
Brihačču oli pajnanut piän djadja Rimusan olgupiädä vaste, i täyzil
sil'mil kaččoj rupistunnuoh i luaskavojh rožah.
I vot midä kuuli muamo.
- Tabajli, tabajli Velli Rebo Velli Krolikkua, oppi kajkelleh
vijzastella, čtoby händä suaha tavatuksi. A Krolikka tože i tälleh i
silleh oppi vijzastella, čtoby Rebo händä éj tabuajs.
- Nu händä kajkkineh sanoj - Velli Rebo.
I vaj éhtittih ne sanat lähtié hänel suus, kačahti, vot hän skoččiu
dorogua myöte — silié, sagié i razvane Krolikka!
Hej, sié, vuota, Velli Krolikka! sanoj Rebo.
- Éj ole ajgua miul, Velli Rebo.
- Miul himojttau siun ke tarattua, Velli Krolikka.
- Ladno, Velli Rebo. Vaj sié siél päj kirru, kus seizot, älä tule miun
lähel: čöndžöjdä on miul tänä päjvänä, čöndžöjdä! -Muga sanoj Velli
Krolikka.
- Mié näjn églen Velli Kondiéda, — sanoj Rebo. - Hän miul sen mojzen
trjopkan andoj sen periä, čto myö siun ke ajna émmä sovi. Työ, -
sanou, - susiédat, éläkkiä družno. Mié uskallin hänel, čto tolkujčen
siun ke.
Silloj Krolikka kubahutti taga jallal tagarajvuo, - budto kuj
ihastuksis, - nouzi i sanou:
- Ylen hyvä, Velli Rebo. Tule miun luo huomena, murginojčemma
yhtes. Ni midä sen mojsta éj ole mejl kois, da najne lapsién ke
éčitäh, jo midä-tahto löytäh, mil siuda gostittua.
- Mié s udovol'stviem tulen, — sanoj Rebo.
- Nu, mié rubién vuottamah, — sanoj Krolikka.
Kodih tuli Krolikka igävänä-igävänä.
- Mi siun ke, ukkone? - kyzelöy Matuška Krol'čiha.
- Huomena tahtoj - tulla gostih Velli Rebo, - sanou Krolikka. Pidäy
mejl pidiä korvat tarkojna, čtoby hän éj tabuajs mejdä vrasploh.
Tojzena päjvänä Velli Krolikka i Ma- tuška Krol'čiha nostih huomneksel
ylen ajgazeh, énne valgiéda, i lähtiéttih ogorodah; kerättih kapustua,
morkovkua i brjukvua, da valmistettih znatnoj murgina.
Kerras yksi Krolikan pojgazis, kudama élosti pihal, juoksou i kirguu:
- Oj, Mama! Ma! Velli Rebo tulou!
Silloj Krolikka terväzeh tembaj lapsukkazié korvis i istutti hiät, a
iče Matuška Krol'čihan ke - uksen luo. Vuotetah Velli Rebuo.
Vuotetah hyö, vuotetah - éj tule Rebo. Vot, vähäzen ajjan projdihuo,
kačahtih Velli Krolikka uksen tuaksi hilljakkazeh. Kaččou - salbamon
tagana pörhöttäy Velli Revon hännän njokkane. Silloj salbaj Krolikka
uksen, istujhes, pani käbäläzet korvién tuaksi i helähytti pajuo:
Esli miskan kirvotat -
Palat näet täs.
Esli revon hännän näjt-
On i Rebo läs.
Vot murginojdih Velli Krolikka, i Matuška Krol'čiha, i kaj
Lapsukkazet, i ni ken hejl éj mešajnnut. A sit sih tulou Velli Eža i
sanou:
- Velli Rebo kyzyy proskennjua: hän liéni vojmattomaksi, ni kuj éj
vojnut tulla. I Hän kyzyy, čtoby Velli Krolikka tulis hänen luo
murginal.
Päjväne nouzi jo ylen korgiél; silloj Krolikka hyppäj i lähti
juoksemah kohti Revon kodih. Tuli, kuulou - ken-liéne ohkau. Kačahti
ukseh i nägöy: istuu Rebo kreslas, ynnäh kiäriydynyt bajkovojh
od'jualah, a vijda hänel sluaboj-sluaboj.
Kačahti Krolikka joga puoleh - ni mis éj murginua nävy, Miska sejzou
stolal, a rinnal terävä vejčči.
- Neužto siul murginaksi on kanane - Velli Rebo? - sanou Krolikka.
- Da, Velli Krolikka, a mittune nuori da veres, sanou Rebo.
Täs Krolikka silitti usat i sanoj:
- Sié nägyy valmistit ukropatta, Velli Rebo. Midä-liéne miul kerojh éj
mäne kanan liha ukropatta.
Hyppäj Krolikka ukses da tuh'ikkoh istujhes i vuottau Rebuo.
Kodvua vuottua éj pidänyt sentäh ku Rebo kerras lykkäj bajkovojn
od'jualan i lähti hänel jäl'geh. A Krolikka kirguu hänel:
- Éj, Velli Rebo! Vot mié täh panin kandozel ukropan. Ota teriämbäh,
kuni éj näjvistynnyt!
Muga hän ringahti i hyppäj iélleh. I Velli Rebo händä éj tavannut.
------------------------------------------------------------------
Tervahine Čuučelojne
Midä-bä, Rebo ni konza éj ni tavannut Krolikkua? A, djadja Rimus? -
kyzyj Joel tojzena ildana.
- Oletteli i muga, kuldajne, - čut'-čut' éj tavannut. Mujstat, kuj
Velli Krolikka muanitti hänen sen ukropan ke?
Vot terväh tämän jal'geh Velli Rebo lähti guljajččemah, otti tervua da
luadi sijdä mužikkazen - Tervahizen Čuučelojzen. Otti hän sen
Čuučelojzen da istutti suurena dorogan luo, a iče pejttijhes tuh'jon
al. Vaj kuj pejttijhes, kaččou, — dorogua myöte tulou skoččién Velli
Krolikka: skok-poskok, skok-poskok.
— Vanha Rebo viruj hilljakkazeh. A Krolikka, kuj dogadi Čuučelojzen,
dijviydyj, daže taga käbälil nouzi. Čuučelojne istuu da istuu, a Velli
Rebo - hän viruu hilljakkazeh
- Terveh! — sanou Krolikka. — Slavnoj siähyt on tänä päjvänä.
Čuučelojne on vajkkane, a Rebo viruu hilljakkazeh.
- Miksi-bä sié olet vajkkane? - sanou
krolikka.
Vanha Rebo vaj sil'MäL Lipahutti, a Čuučelojne — se ni midä éj
sanonut.
- Da sié kuurneheksi liénit, vaj midä? - sanou Krolikka. — Esli
kuurnistujt, mié vojn kovembah kirguo.
Čuučelojne on vajkkane, a Vanha Rebo viruu hilljakkazeh.
- Sié grubijana. Mie opastan siun täs! Da, da, opastan — sanou
Krolikka.
Velli Rebo čut' éj hallennut nagrandah, a Čuučeloine — se ni midä éi
sanonut.
Konza siul kyzytäh, pidäy vastata, - sanou Velli Krolikka. — Sejčas že
hejtä šliäppä i azu tervehyt, a éjga - mié siun ke spruavimmos omah
luaduh!
Čuučelojne on vajkkane, a Velli Rebo — hän viruu hilljakkazeh. Vot
Krolikka hyppäj tuaksi, viuhkahuttau i gu vejaldäy Čuučelojsta piäh
kulakal! Kulakka tartuj, ni kuj ét kisko sidä: terva pidäy Lujah.
Čuučelojne vié ajna on vajkkane, a Vanha Rebo Viruu hilljah.
- Piästä sejčas že, a éjga isken! - sanou Velli Krolikka.
Iski Čuučelojsta tojzel käel, i se sih tartuj.
A Čuučelojne — ni gu-gu, a Velli Rebo - hän viruu hilljakkazeh.
- Piästä, éjga mié kaj siun Luut murran!
Muga sanoi Velli Krolikka. A Čuučelojne - se ni midä éj sanonut. Éj
piästä, sijnä i kaj.
Silloj Krolikka iski sidä jallojl, da i jallat tartuttih. A Velli
Rebo viruu hilljakkazeh.
Krolikka kirguu:
- Esli ét piästä, mié rubién puskemah. I puskeldi Čuučelojsta — daj
piä tartuj. Sijd Velli Rebo hyppäj tuh'ikon al.
- Kuj élät, Velli Krolikka?- sanou Rebo. - Da Miksi-bä sié ét
tervehyttä luai miun ke?
Kuaduj Velli Rebo muah i davaj nagramah. Nu i se hohotti, hohotti,
daže bokkah rubej pystämäh.
- Nu tänä päjvänä — se myö murginojčemma yhtes, Velli Krolikka! Nygöj
mié i ukropan pripasijn, nygöj-se sié mius ét vilahtajs, — sanoj Velli
Rebo.
Sen jal'geh djadja Rimus vajkastuj i rubej
ottamah tuhkis kartofeljua.
- Vanha Rebo söj velli Krolikan? — kyzyj brihaččune djadja Rimusal.
- A ken-ba sen tiédäy, — vastaj starikka. — Suarna se on loppunut.
Ken-go sanou — velli Kondié tuli, sen piästi, a ken-go sanou — éj.
Kuulet, muamos kuččuu siuda. Juokse, armahaine.
------------------------------------------------------------------
Hruabroj Velli Opossum
Kuj-liénöy yöl, — sanoj djadja Rimus, istuttahuo brihačun ičelläh
polvil i duumissah silitellen hänen tukkié, — kuj-liénöy yöl Velli
Opossum tuli Velli Enotan luo; tyh'ennettih hyö suuri miska hauvottuo
morkovkua, kurittih siguaroin, a siid lähtiéttih guljajččemah,
kaččomah, kuj életäh susiédat. Velli Enot - ajna juoksou hyčyttäen da
hyčyttäen; Velli Opossum — hyppién da skoččién. Velli Opossum kylläl
söj finikoj, a Velli Enot lajnojli min tahtoj löttölöj, da čiuroloj.
Guljajttih hyö guljajttih, družnojt, gu kazin pojgazet burakos.
Kerras kuullah — kus-liénöy mečäs kojra ičekseh pagizou.
- A ku hän hyppiäy mejh, Velli Opossum, - midä sié rubiét ruadamah? -
kyzyj Enot.
Opossum vaj Muhahtih.
- Nu, už Mié siuda én anna obijdah, Velli Enot. A sié midä rubiét
ruadamah
- Ken? Mié? — sanoj Enot. — Anna oppiu, sydiähes vaj — kaj luut luven.
A Kojra nägi hiät i éj ruvennut mänettämäh ajgua tyh'jah. Hän i
tervehyttä luadié éj éhtinyt. Kohti hejh hyppäj, i kaj sijd.
Velli Opossum sil že minutal irvisti korvih suah, i mukeldihes sellälleh,
kuin kuollut.
A Enot - hän oli muasteri torah. Mučahutti iččeh al kojran i davaj
piéksämäh. Pravdua paista, vähä midä kojras jaj, a se, mi jai, piäzi
i pagoh, suamojh rigiékköh, i budto kuj ken paugaj oružas.
Vot Velli Enot iččeh kostjuman navedi porjadkah, pujstaldih, a Velli
Opossum vié ajna viruj, kujn kuollut. Sijd hilljakkazeh nouzi,
kačahtijhes ymbäri, da kuj hyppiäy juoksemah, vai kandapiät läjmettih.
Tojzel kerdua, kuj vastavuttih Opossum i Enot, sanou Velli Opossum:
— Terveh, Velli! Kuj élät?
No Enot - käet kormanilojh, tervehyttä luadié éj tahto.
- Sié midä-bä neniä kiännät, Velli Enot? — kyzyy Opossum.
- Mié varaččulojn ke i paista én tahto, - vastuau Enot. — Matkua omua
dorogua myöte.
Velli Opossum äjjal obidiuduj.
- Ken-ba on se varačču, éj-go suajs tijjustua?
- Da sié, tiéttäväne, - sanou Velli Enot. — Ylen jo pidäy miul mojzet
prijuateljat, kudamat kuj čut' vaj diélo dojdiu torah suah hejtytäh
sellälleh i ozutetah ičes kuollutta.
Velli Opossum, kuj kuuli nämä sanat, i davaj nagramah i davaj
hohottamah.
— Neužto sié duumajčet, Velli Enot, čto sen mié pöllästykses? Ét-go
duumajče sié, čto mié pöllästyjn orbojda kojrua? I midä miul oli
varattavua? Mié ved' hyvin tiézin, čto, esli mié én luadiuvu tämän
kojran ke, sié-se annat hänel lämmiä. Da mié prosto virujn da kačojn,
kuj sié trepajčet händä, i vuotin, konza tulou miun očeredi
zabuaviékseh.
No Velli Enot vaj nenän njurpisti.
- Sanele suarnoj, Velli Opossum. Vaj kuj lekahutti siuda kojra, sié
kerras mukeldijttos i hejttijttös kuolluoksi.
- Da ved' mié sanon siul, Velli Enot, čto tämä éj ollut varavos. Mié
yhtä vaj diéluo varuan mual - kut'kutusta. A konza tämä koira sydäi
nenän miul bokka luuloih, mié rubejn nagramah, i mojne otti miun
nagro, čto ni käel lekahuttua, ni jalgua lekahuttua éj suanut!
Tiéttäväne, hänen oza, čto mié varuan kut'kutusta, a se vié minutta, i
mié revittelizin hänen palaziksi. Torua mié ni mityttä én varua, Velli
Enot, no kut'kutusta — se diélo tojne. Kenen-tahto ke olen soglasnoj
toruamah, no vaj čuuru - kut'kutuksetta.
- Vot sijd samazes päjväs, — jatkoj djadja Rimus, kaččoen, kuj pyöriy
savujne hänen trubkas brihačun piän ymbäri, - i täh suah muga varuau
kut'kutusta Velli Opossum: lekahuta vaj händä bokka luulojn
keskuččazeh — hejtäldäh sellälleh i nagrau kuavundah suah, muga čto éj
voj lekahuttua ni käel, ni jallal.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Krolikka vijzasti Velli Revon
Djadja Rimus, - kyzyj Joél illal, konza starikal budto kuj éj ollut
ruaduo, — sano, konza Rebo tabaj Krolikan Čuučelojzel, hän éj tappanut
i éj syönyt händä?
— Én-go vikse mié sanellut sih näh siul, armas? Nu, da, mié ved'
unihine olin, i miun piäs kaj segojlijhes, i muamos kuččuj siun.
Mih-bo näh myö silloj tolkujččimma? Mujstan, Mujstan. Sié éd-go hot'
jo sil'mié hiéro? Éj, itkié Velli Krolikan täh, vuottele. Duarom go,
vikse, hän oli tämän mojne näpperä? Sié kuundele midä iélleh liénöy.
Tartuj, značit, Velli Krolikka Čuučelojzeh, a Vanha Rebo davaj
viérettelemähes muada myöte, da nagramah.
A sen jal'geh sanou: ,
- Andahes miul, Velli Krolikka, täl kerdua Mié siun tabajn. Možet,
mié i ošibajčemmos, no miul ozuttahes, čto tabajn. Sié ajna täs hypijt
i tiéšijttös miun piäl, no nygöj loppu siun štuukil. Ken-bä kyzyj
siuda sydiékseh-viérahih diélolojh? Miksi andojhes siul tämä
Čuučelojne? I ken-bä se tartutti siun häneh? Ni ken, ni ken täyves
muailmas! Ni ken éj käskenyt siuda, a prosto sié iče otit da tartujt
täh Čuučelojzeh! I iče olet kajkes viärähine, Velli Krolikka! Muga i
pidäy siul, muga i rubiét istumah, kuni mié én keriä oksua da viritä
nijdä, sentäh čto mié, tiéttäväne, žuarin siun tänä päjvänä, Velli
Krolikka.
Muga sanoj vanha Rebo.
A Velli Krolikka vastuau muga hilljah, poslušno:
- Luai miun ke, midä tahtot, Velli Rebo, vaj älä duumajče, požalujsta,
lykätä miuda täh pistelijah tuh'ikKoh. Žuari miuda, kuj tahtot, Velli
Rebo, vaj älä lykkiä täh pistelijah tuh'ikkoh.
- Požaluj, ylen on äjja diéluo tulen ke, - sanou Rebo. — Požaluj, mié
parembi siun, Velli Krolikka, riputan.
- Riputa, kuj vaj korgiél tahtot, Velli Rebo, — sanou Krolikka, -
tol'ko vaj ét duumajččis lykätä miuda täh pistelijah tuh'ikkoh.
- Nuorua-se ved', miul éj ole, — sanou Rebo, - ka ladno, požaluj, mié
upotan siun.
- Upota sié hot' muga syväl, kuj tahtot, vaj älä lykkiä miuda täh
pistelijah tuh'ikkoh.
No Velli Rebo tahtoj raspruaviuduo Krolikan ke lujazeh.
- Nu, - sanou, — kerran sié varuat, ka juuri i lykkiän mié siun
pistelijah tuh'ikkoh.
- Mis siul! - sanou Velli Krolikka.
- Čuučelojzen ke mié olen ylen jugié, ét lykkiä sinne suah.
Tembaj Velli Rebo Krolikan korvis da kuj särähyttäy! Piäzi, kirboj
Čuučelojne.
- A vot i lykkiän, - sanou Velli Rebo.
Kuj viuhkahuttau, da kuj lykkiäy Krolikan pistelijah tuh'ikkoh, daže
račkeh kuulumah rubej. Nouzi Rebo taga käbälil, kaččou, midä liénöy
krolikan ke. Kerras kuulou - ken kirgunou händä. Kačahtah, tuol
mägyččäzel Velli Krolikka parrel, jalga jallan piäl istuu, da istuu,
tervoj villois lastul sugiu.
Éllendi siid Rebo čto opjat' jai durakaksi. A Velli Krolikal himoittau
händä tabavuttua, hän i kirguu:
- Pistelija tuh'ikko on miun rodnoj kodi, Velli Rebo! Pistelija
tuh'ikko on miun rodnoj kodi!
Hyppäj i hävij, kuj kyven tuhkis.
------------------------------------------------------------------
Suarna Velli Krolikan hebozeh näh
Kerran ildazen jal'geh brihačču juoksi vanhan negran luo, čtoby vié
kuunnella velli Krolikkah da hänen prijuateljojh näh. Djadja Rimus
oli ylen vesselä tänä päjvänä. Vaj Joel sydäj piän ukseh, hän kuuli
pajozen:
Kus, sié, Velli Krolikka?
Istut pordahajzil,
Kurit sigarkasta,
Piästät kolečkajzié?
I brihačču kerras mujstutti, kuj Krolikkua ajoj jalles Vanha Rebo.
- Djadja Rimus, — kyzyj Joel, - a Krolikka čijsto pagej, konza piäzi
Čuučelojzes?
- Midä sié, armahajne! Miksi-bä hänel olis čijsto paettava? Tämän
mojne ihmine kuj Velli Krolikka, da vdrug paeta! Tiéttäväne, hän istuj
kois, kuni éj kiskonut villois tervoj, päjvän, tojzen istuj, da i
opjat' omua: hyppiy se tiä, se sié, muga kuj ni midä éj ole ni ollut.
Kaj susiédat nagrettih Velli Krolikkua:
- Nu-ka, nu-ka, Velli Krolikka, sanele, midä sluččijhes siul
tervahizen Čuučelojzen ke?
Nu jogu hänel tämä nadoejčči. Kerran zajdi hän tijjustamah omua
susiédua, Matuška Midousua tyttärién ke, a tytöt davaj tiéššimähes
hänes ymbäri, da davaj nagramah. Velli Krolikka istuj hilljah, muga
kuj kuurnis.
- A ken tämä on Matuška Midous? - kyzyj brihačču.
- Élä keskusta, armas. Nu, prosto muga sanohes suarnas: Matuška Midous
tyttärién ke, a énämbiä mié ni midä én tijja. Kuundeli, kuundeli Velli
Krolikka, kuj hyö hänes ymbäri tiéšittihes, pani jallan tojzen jallan
piäl, migni tyttölöjl i sanou:
- Armahazet työ miun, da ved' Velli Rebo oli miun tuatol kolmekymmendä
vuotta račču hebozena; možet i énämmän, no kolmekymmendä — se on
totta.
Muga hän sanoj i nouzi, kumardelih, i lähti iäres hilljakkazil,
vuažnoloil askelil.
Tojzena päjvänä pyörähti Matuška Midousan luo Velli Rebo.
- Vaj kuj hän rubej majniččemah Čuučelojzeh näh, Matuška Midous i
saneli, midä sanoj täs Krolikka.
- Vot kuj! — sanoj Vanha Rebo. — Nu, ladno. Mié zastuavin Velli
Krolikan puretella i syl'gié nämä sanat tiä že, täl samazel sijal.
Da sen ke i lähti.
Piäzi suureh dorogah, pujsti kastién hännäs da i laskijhes kohti Velli
Krolikan kodih.
No Krolikka vuotti händä, i uksi oli salvas.
Vanha Rebo kolottijhes. Ni ken éj vastannut. Tuas hän kolottijhes.
Tuas ni kedä. Silloj kolottijhes luemmin: bljam! bljam!
Nygöj Krolikka vastaj sluabojl iänel:
- Tämä sié, velli Rebo? Ole mojne hyvä, juokse douhturié kuččumah.
Huomneksel söjn mié fasolié, i sen jal'geh miul liéni ylen paha!
Požalujsta, Velli Rebo, juokse teriämbäh!
- A Mié siuda ottamah tulin, velli Krolikka, sanou Rebo. Tänä päjvänä
- Matuška Midousal pruazdnikka liénöy, mié uskallin hejl siun vijja.
- Kunne Miul! — sanou Krolikka. - Mié i nosta én voj.
- Lojtoksi-go täs on männä! - sanou Velli Rebo.
- Da Mié olen sluaboj, én piäze sinne suah.
- Nu, mié kannan siun.
- Kuj, Velli Rebo?
- Nu, käzil, Velli Krolikka.
- A esli mié sorrun?
- Ét sorru.
- Nu, ladno, olgah muga, vaj sié miuda vié selläs, Velli Rebo.
- Hyvä, Velli Krolikka.
- A sadulié-se miul éj ni ole, Velli Rebo.
- Nu, mié suan sadulin, Velli Krolikka.
- Kuj-ba Mié rubién istumah sadulil sujčitta?
- Nu, mié suan sujčet.
- Vaj siul vié pidäy sil'mä liput, Velli Rebo, a mujten,
midä hyviä, pöllästyt dorogal, daj mié langién sadulis.
- Ladno, i liput rojjah, Velli Krolikka.
- Nu, silloj hyvä, Velli Rebo.
Vanha Rebo sanoj, čto vedäy Krolikan počti Matuška Midousan kodih
suah, a sié hänel pidäy lähtié selläs i männä astumal. Velli Krolikka
soglassijhes, i Rebo juoksi sujččié da sadulié tuomah.
Tiéttäväne, Krolikka tiézi, čto Revol uskuo éj sua, i hän rešši
vijzastella hänes. Vaj éhti Krolikka sugié villat da usat kiärié,
kaččou, jo Rebo sujččién da sadulin ke tulou, smirnoj nävöl, kuj piéni
hebone tsirkas. Juoksi veräjzil, azettuj, käbälil Muada kuobiu,
purettelou sujččié, budto kui hebone.
Velli Krolikka istujhes sadulih, i hyö lähtiéttih.
Vanhal Revol lipujs éj nävy, midä ruadahes jallel päj, no kerras hän
čuvstvujččou: Velli Krolikka nosti jallan.
- Midä sié ruat siéL, Velli Krolikka?
- Jalgojmié kijnitän, Velli Rebo.
Kodvazen projdihuo Krolikka nosti tojzen jallan.
- Midä sié nygöj ruat, Velli Krolikka?
- Štaniloj kohennan, Velli Rebo.
Kajken tämän ajjan Krolikka sidoj šporié. Vaj tuldih hyö Matuška
Midousan koin lähel, mis Krolikal olis pidänyt hejttyö, rubej Velli
Rebo azettumah. Sijd kuj Krolikka liččualdau šporil bokkih, i lähti, i
lähti!
Tuldih hyö koin luo. Matuška Midous kajkkién tyttärién ke istuj
kynnyksen luo. Velli Krolikka ajoj hejs sijričči, kohti paččahah,
kunne sivottih hebozié, i sidoj Revon. A sen jal'geh astuu pertih,
liččualou tyttölöjl käzié, istuu, da kuriu omua siguarua. A vedäy,
työndäy kruugajzen, a iče sanou:
- Razve mié én sanellut tejl, čto Velli Rebo vié miun tuattuo aelutti?
Hän kavotti vähäzel oman rezvostin, no mié hänen uuvestah opastan
kuun-tojzen aloh.
Nygöj Velli Krolikka muhahti, a tyttäret nagruo hohottamah, a Matuška
Midous, tijjat vaj kijttäy hebuo — Velli Rebuo.
- I täs kaj, djadja Rimus? — kyzyj brihačču.
- Kaj éj kaj, no liénöy. A éjga liénöy äija paltynua štaniloih varoin,
— vastaj sanan laskul vanha negra.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Krolikka tuas vijzasti Velli Revon
Tojzena päjvänä brihačču tuli djadja Rimusan luo kuundelemah, mih
loppuj istorija velli Krolikan hebozen ke. No djadja Rimus éj ollut
hyväs miéles.
- Pahojl brihaččulojl mié én sanele ni mittymié suarnoj, — sanoj hän.
- No ved' mié én ole paha, djadja Rimus?
- A ken tänä päjvänä huomneksel kanoj aeli? I ken
puhkoj sil'mié ihmizil omal rogatkal? A ken-ba murginan ajgana usjutti
kojrua miun počin piäl? A ken-ba miun levol kivié lykki?
- Mié én nareko, djadja Rimus, mié énämbi, én rubié. Požalujsta,
djadja Rimus, mié siul prjanikkiä tuon.
- Prjanikat, - ne tiéttäväne, ollah paremmat mavul, kuin nimel...
No énne kuj starikka oli loppenut, Joe strelana juoksi iäres, a
kodvazen kuluttuo kiändyi jarilleh kormanit täyvet prjanikkoi.
- Toziéh, siun muamo duumajččou, čto rotil susedstvua myöte vot kuj
vačat puhaldi! — muhahti djadja Rimus. -Vot nämä mié sejčas syön, —
jatkoj hän, lad'jaten prjanikkoj kahteh yhten mojzeh tukkuh, - a vot
nämä jatän pyhäksi päjväksi. Muga, ga Mih-ba suah myö tulimma? Mié jo
i unohtin, Midä mejl ruattih Velli Rebo i velli Krolikka.
- Krolikka račasti Revol selläs Matuška Midousan luo, i sidoj Revon
paččahah.
- Aga! — sanoj djadja Rimus. - Ka Muga vot, — sidoj hän hebozen
Paččahah, a iče Mäni pertih, kuri sigarua. Hyö boltajdih Matuška
Midousan i hänen tyttärién ke, i pajatettih, i tytöt sojtettih
rojalil. No tuli ajga Velli Krolikal lähtié. Prostijhes hän i lähti
paččahan luo, mojzel vuažnojl pohodkal, budto kujn barina. Istujhes
Velli Revol sel'gäh i ajoj iäreh.
Vanha Rebo ni midä éj sanonut. Hän vaj puristi hambahat da juoksi
iélleh. No Velli Krolikka tiézi, čto Rebo muga i kiéhuu vihas. Oh, i
varavui že hän!
A rebo juoksi, juoksi, kuni éj piässyt nijtyl, lojtommaksi Matuška
Midousan kois. Täs hän kuj čiépis piäzi. Hän piéksih, hirnuj, i
kirojlih, i vinguj, i hyppi, i pyöri... Tälleh i tuolleh kuotteli
Vell Krolikkua selläs lykätä. No Krolikka pidih lujah. Rebo vaj
sellän koukistau, a Krolikka händä šporil pystäl'däy. Vanha Rebo i
yläh päj, da i bokkah päj, hyppiäl'däy, da hyppiäl'däy, i hambahié
radžahuttelou, — Odva vai éi omua sobstvennojda händiä purrut. Sijd
kerras viérel'däy muah i davaj piéhtaroiččemahes. Tas Velli Krolikka i
pakkuu sadulis. No, énne kuj Rebo nouzi jallojlleh, Krolikka
tuh'ikkoh, da pagoh. A Rebo hänel jal'geh, da muga terväzeh —
odva-odva vaj Krolikka éhti hypätä duplah.
Loukkojne oli piéni. Velli Rebo ni kuj éj mahtynut.
Vot viéri hän, hengästyj, rubej duumajmah, kuj olla nygöj Krolikan ke.
A kuni nenga viruj Vanha Rebo, rinnači lendi Velli Saryčča.
Nägi, čto viruu Rebo, kuj töllönnyt, - anna, duumajččou, syöllän täs
töllönnyön lihua.
Istujhes oksal, räpsähytti sijvil. Kiändi piän bokkah i sanou, budto
iče ičelleh:
- Kuoli Velli Rebo. — A miul on kuj žiäli!
- Éj, mié olen hengis, - sanoj Rebo. - Mié ajojn tänne Velli
Krolikan. Täl kerdua jo hän éj pagié, hot' uudeh vuodeh suah vuottamah
ruvennen täs.
Tolkujttih hyö vié. Saryčča soglassijhes
vardejja Krolikkua, kuni Velli Rebo tuou
kirvehen. Rebo juoksi, a Saryčča sejzattuj,
sejzou puun luo.
Vot, kuj liéni kaj hilljah, Velli Krolikka läheni loukkozen Luo, i
kirgaj:
- Velli Rebo! A Velli Rebo!
No Rebo oli jo lojttona i ni ken éj vastannut. Silloj Velli Krolikka
kirguu:
- Ah, sié ét tahto vastata, Velli Rebo?
Éj ni pié! Yksikaj mié tijjan, čto sié täs istut. A miul i diéluo éj
ole. Mié prosto tahtojn sanuo siul: Vot esli kuj täs olis Velli
Saryčča!
Silloj Saryčča vastaj Revon iänel:
- A miksi-bä siul pidäy Velli Saryčča?
- Da, muga vaj, täs harmua orava on duplas, a razvane, - min olen
élänyt, tämmöjstä én nähnyt. Olis kuj täs Velli Saryčča, jo hän
syöl'däjs oravan magiéda razvajsta lihua.
Saryčča tuas Revon iänel:
- A kuj ba tabuajs hänen Velli Saryčča?
- A täs, puun Tojzel puolel, on pikkarane loukkone, - sanou Velli
Krolikka. - Olis kuj täs Velli Sar'1čča, sejzattujs hän sen loukkozen
luo, a mié ajazin siél päj oravan.
- Nu, aja, aja, - sanoj Saryčča, - a mié starajčemmos, čtoby hän éj
piäzis Velli Saryčas.
Silloj Krolikka nosti iänen, budto kuj kedä-tahto ajau, a Saryčča
juoksi tojzel puolel oravua tabuamah. A Krolikka viglahtih duplas, i
täyttä hyppyö kodih.
Täs djadja Rimus otti prjanikkazen, kikahutti piän tuakse päj, lykkäj
prjanikkazen suuh. Sijd salbaj sil'mät i rubej puremah, nenä- hes
pajattaen pajuo.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Saryčča vijzahuol pobedi Velli Revon
Esli mié én ošibajnnehes, - zavodi djadja Rimus, — Velli Saryčča vié
ajna vardejččou tyh'iä puuda, kunne pejttijhes Velli Krolikka i kus
päj jo ammuj oli paennut. Täh myö i lopimma, Joel?
Velli Saryčča sovsem igävystyj. No hän uskaldi Velli Revol, čto
vardejččou Krolikkua.
"Anna-vaj, — duumajččou, — vuotan Velli Rebuo, muanitan hänen
kuj-tahto."
Kačo-kačahta, skoččiu mečäs Rebo kirvehen
ke olgupiäl.
- Nu, midä kuuluu, velli Saryčča? vié
go on sié Velli Krolikka?
- Sié, tiéttäväne, — vastuau Saryčča. - Pejttijhes — nägyy, nukahti.
- Nu, jo mié hänen nostatan, - sanoj velli Rebo.
Lykkäj hän täs oman pidžakon, syl'gi käzil, otti kirvehen. Viuhkaj
kirvehel, da kuj isköy puuh - pou! joga kerral, kuj isköy, kirves -
pou!
Velli Saryčča skočahtelou da skočahtelou, a iče pagizou:
- Sié hän on, velli Rebo! Sié on hän, sié on hän! Lendäy lastu bokkah,
skočahtau Saryčča, kiändäy piän bokkah, kirguu:
- Hän sié on, velli Rebo! Mié kuulen hän on sié!
A Velli Rebo, se i tijja, lejkkuau da lejkkuau. Jo sovsem vähä jaj
lejkattavua, hejtti Velli Rebo kirvehen, čtoby hengästiäkseh, a kerras
nägöy - istuu hänen sellän tagua Saryčča, da vaj nagrau muhelojttau.
Tostih Velli Rebo, čto täs diélot éj olla
puhtahat. A Saryčča, tijja, tajttau:
- Hän on siél, Velli Rebo! Hän on siél, miul nägyy hänen händäne!
Täs Velli Rebo kačahti duplah i kirguu:
- Kačo vaj, Velli Saryčča, mi sié törröttäy? Éj-go se velli Krolikan
jalga?
Velli Saryčča i sydäj piän duplah. A Rebo händä kuj tavottau
niskas. Jo Saryčča i sijvil räpsytti, i piéksijhes — kaj tolkutta.
Velli Revol hyvä oli pidiä händä, hän pajnoj sen muada vaste, i éj
piästä.
Täs Saryčča rubej molimahes:
- Piästä miuda, velli Rebo! Piästä! Velli Krolikka — hän on täs,
sovsem lähil! Vié kaksi kerdua iske kirvehel, i hän on siun!
A ét-go muanita sié, Velli Saryčča?
- Da én ved', hän on täs, hän on täs! Piästä miuda akkazen luo, Velli
Rebo! Hän on täs, Velli Krolikka, hän on täs!
- Miksi vaj hänen villa njauhti ollou täs mättähäs, - sanou velli
Rebo, - a tuli hän tojzes puoles päj.
Tämän jal'geh Saryčča saneli kaj, kuj oli.
- Mié tämän mojsta projdohua, min olen élänyt, én ole nähnyt, Velli
Rebo, — sanoj Saryčča.
A Rebo sanou:
- Yksikaj, sié vastuat miul hänes, Velli Saryčča. Mié lähtin, Velli
Krolikka oli duplas, a sié jajt vardejččemah händä. Tulin - sié täs, a
Velli Krolikkua éj ole. Pidäy siuda žuarié Krolikan sijah, Velli
Saryčča.
- Nu, esli sié miun lykkiät tuleh, mié lennän iäreh, Velli Rebo, -
sanou Saryčča.
- A mié énzimäj mur'on siun hyväžesti
muada vaste, Velli Saryčča.
Muga sanoj Velli Rebo, tabaj Saryčan hännäs, da ku viuhkahuttau... A
sullat njuhtävyttih hännäs, i Saryčča lendi yläh. Lendäy i kirguu:
- Passibo, čto annojt miul työnnytyksen, Velli Rebo! Passibo, čto
annojt Miul työnnytyksen!
I lendi.
A Velli Rebo vaj hambahié kričžajtti, mojne oli hänel abié.
- A midä-bä rodih Krolikan ke, djadja Rimus?
- Da sié élä pié zabottua Velli Krolikkah näh, armas.
Mié kaj siul häneh näh sanelen.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Krolikka lypsi Matuška Lehmän
Mujstat-Go, kuj Velli Krolikka muanitti Vanhan Saryčan i pagej duplas?
Vot juoksi hän kodih vesselänä, ni andua, ni ottua — kuj sojka čiučojn
pezäs. Skoččiu, skoččiu i kerras muga väzyj - daže jallat i nét iččié
éj kuunnella. Tuli beda, händä rubej äjjal juotattamah. Hän jo počti
oli kois, kačahti - Matuška Lehmä pajmendeleh pellol. Hän I rešši
opitella omua ozua.
Velli Krolikka hyvin tiézi, čto Lehmä ni kuj éj anna hänel majduo: éj
yhten kerran jo ajoj händä iäres, daže silloj, konza zabolejčči
Matuška Krol'čiha. Vot Velli Krolikka pljašši, pljašši zaboran luo i
kirgaj:
- Kuj élät, Matuška Lehmä?
- Ničego, Velli Krolikka.
- Kuj on tervehys, Matuška Lehmä?
- Da muga, ni paha, ni hyvä, Velli Krolikka. A sié kuj élät?
- Väl'tävälleh, passibo. Vähäzel luuhuzié kivistelöy, konza havačut, -
sanou Velli Krolikka.
- Kuj émändäs, lapset? — kyzelöy Matuška Lehmä.
- Da ni pahoj, ni hyvin. A kuj-ba Velli Häkki élettelöy?
- Muga sijd, — sanou Matuška Lehmä.
Kačo vaj, mittymät finikat täs puus, Matuška Lehmä, - sanou
Krolikka. — Olis kuj nijdä opitella!
- Nu, da siul nijdä éj sua tavata, Velli Krolikka.
- A sié, ole mojne hyvä, puske puuda, kirvota Miul kaksi - kolme
palua, - sanou Velli Krolikka.
Nu, Matuška Lehmä éj tahtonut otkažié Velli Krolikal.
Hän läheni finikka puun rinnal i puskeldi sidä sarvil - bljam!
No finikat oldih vié vihannat - kuj hejnät, — ni yksi nijs éj
kirvonnut. Silloj Matuška Lehmä vié kerran puskeldi puuda - blim! Ni
yksi finikka éj kirvonnut. Silloj Lehmä myöstijhes tuakse päj, juoksi
puun luo - blim! Hotja by yksi kirbuojs. Lehmä myöstyj vié énämmäl
tuaksi päj. Myöstyj, nostaldi hännän sel'gäh da kuj juokseldau -
kerbljam! — puuda vaste. Muga libuj da Muga puski, čto daže yksi
sarvi syväh uppoj puuh i sih tartuj. Matuška Lehmä ni édeh, ni
tuaksi. A Velli Krolikal se i pidi.
- Piästä Miuda, Velli Krolikka, - sanoj Matuška Lehmä.
- Miul ved' éj sua täydyö siun sarvih suah, - sanoj Krolikka. -
Parembi mié kučun velli Häkin.
- I nämién sanoin ke hän lähti kodih. Vähäzen kuluttuo tuli hän
émännän i kajkkién lapsién ke, i mi vaj hejdä oli, jogahine kandoj
rengié. Suuremmil oldih suuremmat rengit, a piénemmil piénemmät.
- Okružittih hyö Matuška lehmä i zavodittih lypsiä händä. Lypsettih
puhtahaksi. I suurembazet lypsettih, i piénembäzet lypsettih. A kuj
loppiéttih lypsändä, Velli Krolikka i sanou:
- Kajkkié hyviä, Matuška Lehmä! Siul tänä päjvänä pellol muate. Éj hän
sua lypsämättömänä muate yödä! Mié i duumajčin: Pidäy lypsiä siuda,
čtoby sié ét möngyjs kajkkié yödä täyzién udarehién ke.
Muga i sanoj Velli Krolikka. A Matuška lehmä vié ajna sejzoj da
riuhtoj piädä, čtoby piästä, no sarvi lujah-lujazeh tartuj puuh.
Päjväne laskijhes, i yö jo tuli, a Matuška lehmä vié sejzou. Vot, jo
zavodi hämärdiä, välleni i hänen sarvi.
Piäzi Matuška Lehmä, näykkäj hejniä.
"Nu vuota, — duumajčči Lehmä, — sié konečno hyppiät vié tänne miuda
kaččomah. Mié siun ke pién čjotan!"
Rubej päjväne nouzemah; läheni Lehmä puun luo da pani sarven uuvestah
ragoh. Da, nägyy, konza pajmendelih, tavotteli Matuška Lehmä lijjan
hejnä näyhtizen, sentäh čto, vaj pani sarven ragoh, kaččou, a Velli
Krolikka istuu ajjal i kaččou häneh.
- Terveh, — sanou Krolikka. — Kuj iččié čuvstvujčet, Matuška Lehmä?
Krolikka hyppäj ajjas i juoksi häneh lähemmäksi: Lippitti-klippitti,
Lippitti-klippitti...
- Pahojn, Velli Krolikka, sovsem ni kunne, — sanoj Matuška Lehmä. -
Kajken yön Gorjujčin! Ni kuj én piästä sarvié. Vot kuj sié ottazit
miuda hännäs, Mié kuj-tahto piäzizin, velli Krolikka.
Täs Velli Krolikka tuli vähä lähemmäksi, no éi juuri lähel.
- Iélleh éj sua miul, - sanoj hän. — Sié ved' tijjat, mié olen
sluaboj. Vojn halleta. Nu-ka, Matuška Lehmä, sié veja, a mié
kijnnitämmös! Silloj Lehmä vejal'di sarven da kuj hyppiäy Krolikal
jal'geh! juostih hyö dorogua myöte, Velli Krolikka — korvazet
azetettujna tuakse päj, a Matuška Lehmä — muah sarvet, händä
yläh. Velli Krolikka juoksi iél, da kerras juostos hyppäj pistelijah
tuh'ikkoh. Juoksi lehmä tuh'ikon luo, a tuh'ikon al piä sil'mät
suuret, kuj nybläzet.
- Terveh, Matuška Lehmä! Lojtoksi-go juokset? — kyzyj Velli Krolikka.
- Terveh, Velli Suuret Sil'mät! — sanoj Matuška Lehmä.— Éj-go juossut
täs Velli Krolikka?
- Vaste, vaste-vaj juoksi, - sanoj Velli Krolikka — da muga väzynyönä,
huahittaen!
- I nygöj Matuška Lehmä täyttä nelljuo lähti dorogua myöte juoksemah,
budto kuj kojrat händä kinčerjuksis tabajltajs.
- A Velli Krolikka - se viruj pistelijan tuh'ikon al i viérettelih
nagros, kuni éj hänel ruvennut pystämäh mollembih bokkih.
Rebojs pagej, Saryčas pagej, da i Lehmäs
pagej — kuj ba sijd éj nagrua?
------------------------------------------------------------------
Matuška Midousan luo gostis
Joel tuas varustijhes kuundelemah, a djadja Rimus otti koukun da
lijkutti kegälehet, "nirzat nirzojh", čtoby vesselemmin palajs tuli.
A sijd zavodi:
- Sié tijjat, tiéttäväne, čto Velli Krolikka éj élänyt sobuh Lehmän ke
sijdä suah, kuj lypsi hänel majjon.
Yhtel kerdua, konza Lehmä ajojhes hänen peräs, da muga raviéh, čto
juoksi piäličči omas kuvahazes, Velli Krolikka naduumajčči kiändyö
bokkah i käyvä tijjustamah omié slavnoloj tovarišoj — Matuška Midousua
tyttärién ke.
Skokki da Skokki, Skokki da skokki i kerras Velli Krolikka nägöy —
tuh'ikon al viruu Velli Čerepaha.
Azettuj Velli Krolikka, i kolottijhes Čerepahan koin levoh. Nu,
tiéttäväne, levoh sentäh čto Velli Čerepaha ajvin kandelou keral omua
kodié. Vihmal i pouval, lämmäl i vilul, konza gi ét vastuajs, i konza
gi ét ni löydäjs, — kajkkiél hänen ke oma slavnoj kodine.
I muga, Velli Krolikka kolottijhes levoh i kyzyj, kois-go on izändä. A
Velli Čerepaha vastaj, čto kois.
- Kuj sié élät, Velli Čerepaha?
- Kuj-ba sié élät, Velli Krolikka?
Sen jal'geh Krolikka kyzyj:
- Kunne-ba sié hijvot, Velli Čerepaha?
A se vastuau:
- Prosto muga, guljajčen, Velli Krolikka.
Täs Velli Krolikka sanoj, čto šuorij gostih Matuška Midousan luo
tyttärién ke, i kyzyj, éj-go tahto Velli Čerepaha lähtié hänen ke.
- Mintäh-bä, vojbi, — vastaj Velli Čerepaha, i hyö lähtiéttih kahtej.
Boltajdih dorogal kylläL, i vot hyö tuldih. Matuška Midous tyttärién
ke vastatah hejdä kynnyksel i kučutah proidimah pertih i hyö mändih.
Velli Čerepaha on mojne lačču, čto hänel éj ollut hyvä olla lattiél, i
stuulal tože oli hänel madalahko. Vot, kuni kajkin éčittih, mil händä
istuttua, Velli Krolikka otti hänen i pani pal'čal, kus sejzoj
rengine. Velli Čerepaha viruttih siél muga vuažno, muga kuj olis
indjukan lajnonnut.
Tiéttäväine, hejl lähti pagina Vanhah Reboh näh, i Krolikka rubej
sanelemah, kuj hän sadulojčči Velli Revon i min mojne zamečatel'noj
raččuhebone hänes liéni. I kajkin nagrettih sorrundah suah — Matuška
Midous tyttärién ke i Velli Čerepaha. I
A Velli Krolikka istuj kreslas, kurij omua sigarua. Ryvähtih hän i
sanou:
— Mié i tänä päjvänä olizin tullut hänel, no kolmandena päjvänä mié
hänel annojn sen mojzen hyppävyksen, čto hän rambauduj yhtel
jallal. Varuan, čto pidäy hänen ke nygöj čijsto viéravuo.
Silloj sanoj Velli Čerepaha:
- Nu, mi-bo sijd, esli sié duumajčet myyvä hänen, velli Krolikka, ga
myö händä kel-tahto loitommaksi, sentäh čto hän ylen äjjal nadoejčči
mejl, miän rannal. Mié vaste églen vastauvujn Velli Revon ke dorogal,
i predstuavikkua, midä hän sanoj miul! "Éj, — ringaj hän, - vot i sié,
Ligariuroj-Hijvuoja!"
- Min mojne kumma! — kirgaj Matuška Midous. Kuuletta, tytöt? Vanha
Rebo nimitteli Velli Čerepahua "Ligariurojksi-Hijvuojaksi!"
I kajkin daže ohkahtettihes, kuj-ba se velli Rebo ruohti obijdié tämän
mojsta hyviä ihmistä - Velli Čerepahua! A kuni hyö ohkettih da
prjahkettih, Velli Rebo sejzoj taga uksen luo i kuundeli.
Ajjan neprijatnojda kuuli Rebo, i kerras hän sydäj piän ukseh da kuj
kirguau:
- Terveh tejl, prijuateljat! Kuj élättä?
I kuj hyppiäy Velli Krolikkah! Matuška Midous tyttärién ke - hyö
nostettih ringeh, vingunda, a Velli Čerepaha hijvoj pal'čan randah, i
langej siél päj, da kuj ločkahtah Velli Revon piälakal! hän budto kuj
kuurnisti Velli Revon.
- A konza tojbuj Rebo, kaj, midä hän nägi, oli kattilane ovošilojn ke,
kumalleh tulehmos, i murennut stuula. Velli Krolikka hävij, i Velli
Čerepaha hävij, i Matuška Midousua tyttärién ke budto kuj éj olis ni
ollut.
Velli Krolikka tungeuduj trubah - vot mintäh oli kattilane tulehmos
kumalleh. Velli Čerepaha hijvoj kravatin al i pejttyj sundugan
tuaksi, a Matuška Midous tyttärién ke hypättih pihal.
Velli Rebo kaččeli kajkkiél päj da opitteli omua piälakkua, kunne ozaj
händä Velli Čerepaha. No Velli Krolikan i jal'gi vilustuj. No suureksi
gorjaksi, savu da tuhka ahtistettih Velli Krolikkua, i kerras hän kuj
hirnualdau: apčičhou!
- Aha! - sanoj Velli Rebo, - kačo vaj sié kus olet! Ladno, — sanoj
hän, - mié porotan siun siél päj. Nygöj sié olet miun.
No Velli Krolikka ni sanua vastah.
- Midä-bä sié ét tule hyväzilläh? - kyzyj Rebo.
A Velli Krolikka — ni sanua.
Silloj velli Rebo lähti halguo tuomah.
Tulou i kuulouö - Velli Krolikka nagrau.
- Midä-bä sié siél nagrat, Velli Krolikka? — kyzyj Rebo.
- Sanozin, da éj sua, - vastaj Krolikka.
- Parembi sano, — sanoj Rebo.
- Da muga, ken-ollou pejttänyt tänne juašikan dengojn ke, — sanou
velli Krolikka.
- Muga mié siul i uskon! — sanou Rebo.
- Da sié kačahta, — sanoj Krolikka, i vaj Rebo sydäj turvan tulehmoh,
Velli Krolikka täyvet sil'mät pirojtti hänel njuhatel'nojl tabakal:
hän ajvin ičen ke kandeli kisiéttiä. I Velli Rebo davaj härrän-mukkié
kiändämäh kynnyksen tuaksi. A Velli Krolikka heittihes truvas i
prostihes émändién ke.
- Kuj-ba sie provodijt hänen, Velli Krolikka?
kyzyj Matuška Midous.
Ken? Mié? sanoj Velli Krolikka. Da mié prosto sanojn hänel, čto esli
hän sil že kerdua éj kabrastu iäres kodih, da éj hejtä nadoedajčendua
čestnolojl ristikanzojl, mié otan hänen kaglukses i kaj bokat
murennan!
A Velli Rebo kiändi, kiändi mukkié, kuni éj piässyt kodih suah.
- A Midä-bä liéni Čerepahan ke? — kyzyj Joel.
- Midä liéni, Midä liéni! — ringahti štarikka. — Ijan kajken lapset
tahtotah tijjustua kaj kerras! Siul jo sil'mät umbeh männäh, pidäy
panna luomih tuvet. Juokse muate, armahane!
------------------------------------------------------------------
Velli Hukan lykyttömys
Naverno, siun muamol ollah gostjat, — sanoj djadja Rimus, konza Joel
juoksi hänen luo suuren slojonnojn pijrua palan ke. — A esli éj ole
gostiloj, tak už, verno, hän kajmaj bufetan avajmen, a sié sen löyvit.
- Djadja Rimus, mama prosto, miul andoj pijruada, a mié duumajčin —
tuon sen siul. Starikka muhahtih.
- Passibo, passibo, pojgane. Pijrua juuri avuttau miul vägié kerätä,
čtoby sanella iélleh Velli Krolikkah da hänen prijuateljojh näh.
Täs starikka vajkastuj i tartuj pijruah. Hän spruavijhes sen ke ylen
terväh. Pyhkäldi parras pijrua palazet i zavodi:
Muga tuskevuj Vanha Rebo Velli krolikan piäl — daže éj tiédänyt, midä
i ruadua: čijsto nenän riputti. Vot matkuau hän kerran dorogua myöte i
vastuau Velli Hukan. Nu, azuttih tervehyöt, konečno, — kui bo élät,
tervehinä-go ollah lapset? Velli Hukka i sanou:
- Midä häj siul olis pahojn, Velli Rebo?
A Rebo vastuau:
- Éj, Mintäh bä?
I nagrau i boltajččou, muga kuj ni midä éj olis ni ollut, sentäh čto
hänel čuudihes, čto hukka smekni kuda-midägi. No Velli Hukka tože éj
ollut durakka i rubej čakkuamah Velli Krolikkua hänen diélolojs,
sentäh ku kajkkié okrugua myöte lähti pagina sih näh, kuj Krolikka
muanitti Velli Revon. tolkujttih hyö sih näh, i kerras Velli Hukka
sanou:
- A ved' mié keksijn, kuj tavata Velli Krolikka.
- Kuj-ba? - kyzyj Rebo.
Velli Hukka sanou, čto pidäu muanittua händä Velli Revon kodih.
- Nu, tämä diélo éj ole kebié. Kuj-ba händä muanitat miun luo?— kyzyj
Rebo.
- Kiélastua, tiéttäväne.
-Ken-bä se vojbi händä kiélastua? — kyzelöy Rebo.
- Mié iče i kiélastan, — sanou Velli Hukka...
- Kuj-ba sié luait tämän, Velli?
- A vot kuj, — sanou Hukka. — Sié juokse kodih i viére postelih,
hejttäje, budto kuolit. Viru i ole vajkkani, kuni éj Velli Krolikka
tule da koske siuda. Vot anna läbi muas mänen, esli händä émmä sua
mejl murginaksi.
Velli Revol oli miéleh tämä keksindä. Lähti hän kodih, a Velli Hukka
— se ojgiéda dorogua myöte juoksi Krolikan kodih. Tulou, a kojs budto
kuj ni keda éj ole. No Hukka kolottijhes ukseh: bljam! bljam!
Ni ken éj vastannut.
Hän tuas kolottijhes: blim! blim!
Ken siél? — kyzyj Krolikka.
- Prijuateljat, — vastuau Hukka.
- Prijuatelja prijuateljal on éro, — sanou Krolikka. — Sié sano, kuj
siuda kučutah?
- Mié tulin pahojn viéstilöjn ke, - sanou Hukka.
- Vot i kajkičči muga, sanou Velli Krolikka. — Pahat viéstit éj
vuoteta sijojllah. A iče mäni uksen luo i kaččou ragoh.
- Velli Rebo kuoli tänä päjvänä huomneksel, — sanou Hukka.
- Midä-bä sié ét ole mustis? — kyzyj Krolikka.
- Mié juuri i mänen nijdä panemah, - vastuau Hukka. — Duumajčen, anna
juoksen, sanelen Velli Krolikal, min mojne beda sluččijhes. Vot sejčas
vaj čto mié Velli Revos päj tulen. Ojendi jallat gorja.
Sen ke i lähti Hukka.
Velli-Krolikka istujhes, kubahutti tagaraivuo, a siid i rešši, čto
pidäy käyvä Velli Revon luo, tijjustamah, midä kuuluu.
Sanottu — luaittu: skočahti i lähti.
Kuj tuli hän Revon koin lyo — ga kaj oli hilljah ymbäri! Mäni
lähemmäksi - ni ken éi lekahtaje.
Kačahtih kodih, a Velli Rebo viruu kravatil venytännyhes suuri da
strašnoj.
Täs Velli Krolikka i sanou hilljakkazeh, budto kuj ičekseh pagizou:
- Lykättih kajkin gorja Velli Rebo. Mié yksikaj uskon, čto paranou
Velli Rebo, hotja i varuan, čto hän kuoli. I ni ken éj tule
tijjustamah Velli Rebuo. Velli Hukka i se hänen hyl'gäj. Miul, todeh,
diéluo on kulkuh suah, no mié kaččelen händä. Muga, čuras kaččoen, hän
kuoli. A kuj duumajčet, ka, požalui, éi ni vovse kuollut. Sentäh čto
tämän jogahine tiédäy: esli tulet pokojnikan luo, čut' vai hän nägöy
siun, sil že kerdua pokoinikka nostau käbälät yläh i ringahtau:
"Ogo-go!"
No vanha Rebo virui hilljah. Silloi Krolikka sanoj vähästä raviémbah:
- Kummalline diélo! Velli Rebo on yksikaj kuj kuollut, a pidäy iččié,
kuj éj kuolluot piétäh. Pokojnikka, esli tuldaneh händä kaččomah, sil
že kerdua nostau käbälät yläh i kirguau: "Ogo-go!"
Täs, tiéttäväne, Velli Rebo nosti käbälät i kirgaj: "Ogo-go!"
A Velli Krolikka — täyttä nelljuo pagoh.
------------------------------------------------------------------
Kui vastavuttih Velli Rebo i Velli Tserepaha
Djadja Rimus hivoj omua sapožnojda vejččié kämmendä vaste i saneli:
- Kuj-liéne kerran matkaj Velli Rebo. Kerras nägöy — juuri keski
dorogal viruu Velli Čerepaha. Velli Čerepaha kerras duumajčči, čto
korvua pidäy pidiä terävänä, i yksi sil'mä — avojn. No Vanha Rebo
hejttyj luaskavaksi: nu bärbättelemäh, — bujte kuj, hän strašno on
ruadi vastavunnal, kogonajsta sada vuotta hän éj nähnyt Velli
Čerepahua.
- Terveh, Velli Čerepaha! Midä-bä se siuda éj nävy kodvan?
- Mié ajvin hijvon kus puuttuu, Velli Rebo. Ajvin hijvon.
- Midä-liénöy siun kaččeh, éj ole terveh, Velli Čerepaha, — II sanou
Rebo.
- Ajvin hijvon da läzin, - vastaj Velli Čerepaha.
- A mi-ba siun ke on, armahajne. Budtokuj sil'mä on siul ruskié!
- Oh, kuj siul éllendiä, Velli Rebo! Kuottelizit vaj sié ajvin hijvuo
da hijvuo, läzié da läzié.
- Da siul mollemmat sil'mät ollah ruskiet. Sie čijsto läzeyvyt, Velli
Čerepaha.
- Jo kunne pahemmin, Velli Rebo.
- Mimmone ba beda on siun ke, Velli Čerepaha?
- Da muga. Lähtin églen guljajččemah, vastauduj miun ke yksi ihmine i
lykkäj miun tuleh.
- Kuj-bo sié piäzit tules, Velli Čerepaha?
- Kajken ajgua istujn i tirpin, Velli Rebo! Kajken ajgua istujn da
tirpin, a savu miul sil'mät söj, i tuli korvendi miun sellän.
- Odnako händä siul čijsto paloj? — sanoj Rebo.
- Éj, händä se täs on, - sanoj Velli Čerepaha i njulahutti hännän
kuoren al päj.
A Velli Rebo sidä i vuotti: tabaj Velli
Čerepahan hännäs da kirguu:
- Vot hän, vot hän, Velli Čerepaha! A mustat-go kuj sié miuda
kolahutit piälakkah Matuška Midousan luo? Vaj jo unohtit? Työ olitta
sié yhtes Velli Krolikan ke! Nu, nygöj sié puutujt!
Kyzeli, kyzeli Velli Čerepaha. Kuj ni éj kyzellyt, kaj oli tyh'jah.
- Nu, nygöj mié siun upotan, - sanoj Velli Rebo.
A Velli Čerepaha moliuduj:
- Vaj älä upota Miuda, Velli Rebo! Parembi lykkiä miuda tuleh - mié
kuj-ollou vähäzel har'javuin tuleh.
No vanha Rebo i kuunnella ni midä éj tahtonut. Hän vedi Velli
Čerepahan ojazen luo i sydäj hänen vedeh. A Velli Čerepaha kirguu:
- Lykkiä tämä kettu i tabua miuda hännäs! Lykkiä tämä kettu i tabua
miuda hännäs!
Velli Rebo vastah:
— Min mojne kettu? Mié siun händiä pién, a én kettuo.
No Velli Čerepaha nosti mängehen:
- Teriämbäh tabua miuda, a éj-ga mié uppuon! Mié uppuon, uppuon!
Lykkiä tämä kettu i tabua miuda hännäs!
No, sijd Velli Rebo piästi hänen hännän i Velli Čerjopaha
lähti poh'jah — kerblonketi-blink!
Ni mimmozil bukvil éj sua izobrazié, min mojzet iänet lähtiéttih
djadja Rimusan suus.
Ne oldih sen mojzet čudnojt iänet, čto brihačču uuvestah kyzyj:
- Kuj, kuj lähti hän poh'jah?
- Kerblonketi-blink!
- I uppoj, djadja Rimus?
- Ken? Vanha Velli Čerepaha? da razve sié uppuot, konza muamo panou
siuda kravattih?
- Nu, én, — duumissah vastaj Joel.
- Vot i Velli Čerepaha éj uponnut. Sentäh čto vees hän oli kois,
armahajne. Kerblonketi-blink!
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Hukka puuttuj bedah
Djadja Rimus iški poh'ié omih bašmakkojh, a brihačču ni kuj éj
tahtonut alojlleh jattiä hänen palljazié, vejččilöj i orazié, muga čto
starikka kaj buuristuj, budto kuj tuskeudujs. No terväh hyö tuas
miriyvyttih i brihačču nouzi stuulal, kaččoen, kuj djadja Rimus ajau
poh'ih nuaglua, nuaglal jal'geh.
- Se, ken kajkkié muokkuau i sydiy neniä, kunne éj pié, ajna puuttuu
bedah. Otamma, primiéraksi, Velli Hukan. Mi olis hänel istuo
hilljakkazeh, ni kedä éj muokata? No éj bä muga, zavedi hän druužban
Vanhan Revon ke, i tartuttih hyö velli Krolikkah. Hengähtiä hänel éi
annettu, i diélo loppih pahojn. Mojzeh virzih puuttuj Velli Hukka,
beda!
- Neužto, djadja Rimus? A mié duumajčin, čto Hukka jatti spokojah
Krolikan sen slučajn jalvgeh - mujstat, kuj hän keksi, budto, kuj
Vanha Rebo töllöj?
- Sié parembi älä mešajče miul, sentäh čto terväh muamos kuččuu siun
Muate, a sié kaprizničajčet i opit sidä samasta remenié, kudaman mié
konza-liénöy luaijn tuatolles.
Joel muhahti i šuutkah grozildi Vanhal negral. A djadja Rimus,
nähtyö, čto brihačču vajkastuj, jatkoj:
- Velli Krolikka ni yöl ni päjväl éj tiédänyt spokojua. Čut' vaj
lähtöy kois, kaččou — tuli Velli Hukka da i varasti kudaman-tahto
Krolikan pojgazis. Stroi ičelleh Krolikka olgizen koin. Se
kuattih. Stroi hän ičelleh koin pedäjan ladvuksis — éj ni se kodvua
sejzonut. Stroi koin puun kuores — i sen ke beda. Joga kerral, ku
gruabitah kodi, yhtä Krolikan pojgasta budto kuj éj olis i ollut. Sih
suah mäni Krolikka — čijsto tuskevui da davai čakkualemahes,
Lähti, kuččui kamenšikkoj. Luaittih hyö hänel talo lauvois kivizel
fundamental. Täs lieni hänel spokojnuombi.
Nygöj hänel saj lähtié, provodié päjväzen susiédojn luo; tulou kodih,
istuu tulen luo i kuriu trubkua, lugou gaziéttua, kuj polagajčeh
perehellizel ihmizel.
Hän kajvoj kuopan podvualah, čtoby sinne pejtyttäjs pojgazet, esli
sluččih hälineh susiédojs.
I hyvän založkan luadi ukseh. Velli Hukka vaj hambahié kridžautteli,
Élavuo hänel éj ollut mil. Krolikkazet - ne ollah ylen varačut. A
Velli Krolikka jo Muga rohkeni — kuulou, kuj hyppiy sijričči Velli
Hukka, a hänel jo i villat pystyh éj nosta. Vot kuj-liénöy šuorij
Velli Krolikka tijjustamah Velli Enottua. Kerras kuulou strašnojn
hälyn da taputuksen dorogal. Hän i korvua tarkata éj éhtinyt, kuj
ukseh karahtih Velli Hukka. Krolikkazet kerras podvualah. Velli Hukka
oli čijsto lijas. Vovse huahistunnut.
- Pejtä, pejtä miuda, Velli Krolikka, — sanoj Hukka. — žiälöjče,
pejtä, Velli Krolikka! Kojrat juostah miun jal'gié myöte, čut' éj
revitetty. Kuulet, hyö juostah? Pejtä miuda kunne-tahto, Velli
Krolikka, čtoby hyö éj löyvettäjs miuda!
- Nu, midä-bä, - sanoj Krolikka. Ka sejzou suuri juašikka, hyppiä
sinne, Velli Hukka da ole kuj kois.
Hyppäj Hukka juašikkah, salbauduj kryškal, vaj krjučkäne petlojh
helähtih — puutujt Velli Hukka! A Velli Krolikka omié očkié azettau
nenäl, éjstäy tuleh päj liédžujan stuulan; avaj tabakerkan, otti hyvän
näpin tabakkua. Kodvan istuj muga Velli Krolikka, rupisteli oččua, i
ajvin duumajčči, duumajčči.
Sijd Velli Hukka andoj iänen juašikas.
- Midä, kojrat lähtiéttih, Velli Krolikka?
- Budto yksi vié ajvin njuustelou tuas salbamon tagua.
Otti Velli Krolikka čajnikan, valoj sih vettä i pani tulel.
- Midä-bä sié siél ruat, Velli Krolikka?
- Tahton gostittua siuda čuajul, Velli Hukka.
A iče ottau poran i davaj juašikan kryškah loukkoloj kajvamah.
- Midä-bä sié siél ruat, Velli Krolikka?
- Loukkozié kajvan, čtoby siul éj olis dušno, Velli Hukka.
Kävyj Velli Krolikka, toj halguo, lykkäj ne tuleh.
- Midä-bä sié siél ruat, Velli Krolikka?
- Tulen viritän räkemmän, čtoby sié ét kyl'mäjs, Velli Hukka.
Lähti Velli Krolikka podvualah, i toj kai omat lapset.
- Midä-bä sié siél ruat, Velli Krolikka?
- Ka sanelen lapsil, min mojne hyvä susiéda sié olet, Velli Hukka!
Krolikkazet kaj suut käbälil typittih, čtoby éj nagrua. A Velli
Krolikka otti čajnikan da davaj hijlavua vettä juašikan piäl valamah.
- Mi-bä siél šumiu, Velli Krolikka?
- Se tuuli viheldäy truvas, Velli Hukka.
A vezi rubej sydämeh vuodamah.
Ken-bä se näpistellöy miuda, Velli Krolikka?
- Ne čöndžöjt purrah siuda, Velli Hukka.
- Oh, i kuj purrah hyö, Velli Krolikka!
- Kiänny tojzel bokal, Velli Hukka.
- Mi poltanou miuda, Velli Krolikka?
- Ne kaj čöndžöjt, čöndžöjt, Velli Hukka.
- Čijsto syödih, Velli Krolikka, — sanoj Hukka.
A vezi loukkozih — žur-žur, a vezi loukkozih — žur-žur, a kipjatkan ke
on šuutkat pahat.
Gu vongiénduu Velli Hukka, da gu hyppiäy! Kryyčkäne petlojn ke yhtes
lendi, a Velli Krolikka mukilleh juašikas.
Skočahti Velli Hukka, da davaj juoksemah täyttä nelljuo.
Sijd ajjas päj éläy Velli Krolikka spokojno, ni ken éj händä muokkua.
A Velli Hukka, esli vastauduu hänen ke, mujstuttau, kuj čöndžöjt
purdih juašikas, hännän liččuau - i bokkah.
------------------------------------------------------------------
Velli Rebo i lötöt
Tojzena päjvänä konza Joel juoksi vanhan hižinan luo i kirgaj lojttuo
päj: "Terveh, djadja Rimus!", starikka vastaj hänel vaj:
- Aj-dum-mer-ker-kom-mer-ker!
Brihaččune ylen äjjal udivijhes.
- Midä-bä sié sanojt, djadja Rimus?
- Aj-dum-mer-ker-kom-mer-ker! Aj-dum-mer-ker-kom-mer-ker!
- Midä-bä tämä znuaččiu?
- Se on Čerepahojn pagina, armas... Éläzit vaj sié miun verran,
brihaččune, da nägizit, min verran mié näjn omas ijas, kajken luaduzen
éllendäzit. Vot täs yksi vanha rotta éläy, kuj kajkin viértäh muate,
hän; olettelou, tulou, istuh siél čupus, i myö hänen ke tolkujčemma.
Jo, tiéttäväne: midä hän sanou, bukvaris ét löyvä. Mié nygöj
mujstutin, midä sanoj Velli Čerepaha Vanhal Revol, konza Rebo piästi
hänen hännän.
- Midä-bä hän sanoj, djadja Rimus?
- Vot tämän i sanoj: aj-dum-mer-ker-kom-mer-ker! Čukeldih lambizen
poh'jah i siél päj bul'kulojna: — Aj-dum-mer-ker-kom-mer-ker!
Velli Rebo — se ni midä éj sanonut, a Čikko Löttö, kudama istuj
rannal, kuuli Velli Čerepahan i kirguu vastah:
- Džag-er-rom-kom-dom! Džag-er-rom-kom- dom!
Nygöj kaj lötöt, Mi vaj hejdä oli rannal, nostettih mängeh:
- Täs éj ole sy-vä! Täs éj ole sy-vä!
A Čikko Löttö énämmäl kajkkié:
- Kié-las-tu-s tä-mä! Kié-las-tu-s tä-mä!
Opjat' bul'ku-t ruvettih nouzemah Velli Čerepahas:
- Aj-dum-mer-ker-kom-mer-ker!
Lötöt ringutah:
- Hyp-piä, hyp-piä lambih! Hyp-piä, hyp-piä lambih!
A Čikko Löttö kajkis énämmäl:
- Sié-on-toj-ne-Re-bo! Sié-on-toj-ne-Re-bo!
Kačahti Velli Rebo vedeh — i todeh, sié, vees, on tojne Rebo.
Ojendijhes Velli Rebo, čtoby kobristua hänel kättä, i mukeldih
lammikkoh. Kaj Lötöt ringutah:
- Mu-kil-leh! Mu-kil-leh! Mu-kil-leh!
A Velli Čerepaha - bul'kulojl:
- Aj-dum-mer-ker-kom-mer!
Midä-bä, Rebo uppoj, a, djadja Rimus?
Uppuonnas jo éj uponnut, miun pojgane, — vastaj starikka, — kuda-kuj
piäzi nouzemah lambizes. A esli kuj vié minuttane — vedänyjs poh'jah
hänen Velli Čerepaha, i olis Vanhal Revol loppu.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Rebo meččujčči, a sualis puuttuj Velli Krolikal
Vanha Rebo kuuli, kuj Krolikka opasti Velli Hukkua, i duumajčči:
"Éj hot' miul pidäjs puuttuo bedah. Jatän parembi hänen spokojah".
Hyö vastauvuttih puaksuh, i äjjan-äjjan kerdua Velli Rebo olis vojnut
tavata Velli Krolikan. No joga kerral, kuj langiéu mojne udobnoj
slučaj, hänen miéleh tulou Hukka, i hän jatti Velli Krolikan spokojah.
Vähin vähäzin hyö ruvettih druužimahes, kuj konza-liénöy énne.
Sluččijhes nenga, čto Rebo daže kävyj Krolikan luo gostih; hyö yhtes
istuttih, bud-go kuj hiän välil éj ollut ni konza, ni mittymiä vihua.
Kuj-liénöy kerran tuli Velli Rebo i kyzyj, éj-go lähte Krolikka hänen
ke meččujččemah. A Krolikka midä-liéne laškeni, hän i sanoj Velli
Revol, čto hänel on zapuasas kalane, kuj-tahto hän sil tulou tojmeh.
Velli Rebo sanoj, čto hänel on ylen žuali, no hän yksikaj lähtöy,
oppiu ozua yksin. I lähti.
Hän meččujčči kogo päjvän, sualoj hänel oli ylen hyvä. Täyven sumkan
tungi linduloj.
A Velli Krolikka, kuj diélo läheni ildah, venyttijhes, mučahutti
luuhuot i sanoj ičelleh, čto Velli Revol on ajga jo tulla kodih.
Hän nouzi kannol, kaččoj, éj-go nävy sidä. Kaččou-kačahtelou, astuu
Velli Rebo, pajattau pajoloj täydeh kerojh.
Hyppäj Krolikka konnos, i viéri dorogal, hejttijhes kuolluoksi.
Sijričči projdiu Rebo, nägöy — viruu Krolikka. Hän kiänäldi Krolikan,
kaččoj i sanou:
Mittyne-liénöy töllönnyt Krolikka viéretteleh. Pohodiu, čto hän jo
ammuj on töllönny töllönnyt, a razvane. Tämän mojsta razvasta én ni
konza nähnyt. Vaj hän ylen ammuj on töllönnyt, varuan, kuj éj olis
vahingoksi.
Velli Krolikka — ni gu-gu! Vanha Rebo lipsaj kiélel, no lähti iäreh —
jatti Velli Krolikan dorogal.
Vaj pejttyj Vanha Rebo sil'mis, Velli Krolikka skočahti, juoksi meččiä
myöte, viéri iéLLeh päj dorogal.
Matkuau Velli Rebo, nägöy - vié yksi Krolikka viruu, töllönnyt, kova,
yksikaj kuj puuhine. Kačahti Rebo Velli Krolikkah i olis kuj rubej
duumajččemah. Sijd avaj oman meččujnda sumkan i sanou:
- Kačo sié, tojne! Panettelen kuj mié sumkan, i juoksen sidä Krolikkua
ottamah. Tuon kodih kaksi. Kaj ruvetah zavidujmah miul, min mojne
ohotnikka mié olen.
Lykkäj tuh'ikkoh oman sualojn i lähti juoksemah dorogua myöte
énzimäjstä Krolik- kua ottamah.
Vaj pejttyj hän nägyvis, Velli Krolikka skočahti, tembaj hänen sumkan
da kodih.
Tojzena päjvänä, konza vastauduj Velli Revon ke, kirguu hänel:
- MIdä-bä sié sajt égen, velli Rebo?
Velli Rebo nuoli, nuoli omua bokkua kiélel i vastuau:
- Vähäzen miél'dä sajn, Velli Krolikka!
Täs Krolikka rubej nagramah i sanou:
- Esli tiédänyzin mié, čto sié sen piäl kävyjt, mié omua andanuzin
vähäzen.
------------------------------------------------------------------
Miksi Velli Opossumal on palljas händä
Kerran Opossum Muga näl'gävyj — nu, ozutah kuj, kaj andanujs yhtes
finika kobras. Hän oli ylen laška, Velli Opossum; no vot vačas hänel
muga rubej kurizemah da vongumah, čto nouzi i lähti éččimäh midä-tahto
syödäviä. I ken, duumajčet, hänel vastauduj dorogal? Tiéttäväne,
Velli Krolikka!
Hyö oldih hyvinä prijuateljojna, sentäh čto Velli Opossum ni konza éj
muokannut Velli Krolikkua, muga kuj tojzet zviérit.
Istuuvuttih hyö rinnakkaj dorogu piéleh da ruvettih bärbättelemäh kuda
mis gi. Velli Opossum i sano Velli Krolikal, čto hän on töllyömäs
näl'gäh.
Velli Krolikka skočahti, hlopni käet vastakkaj, i sanoj, čto hän hyvin
tiédäy, kus vojbi suaha hyvié finikkoj.
- Nu, kus-bo? — kyzyj Opossum.
Velli Krolikka i sanoj, čto nijdä on mäne tiija min äjja Velli Kondién
savus.
- A razve kondiél oli finikka sadu, djadja Rimus? — kyzyj brihaččune.
- Nu, tiéttäväne, pojgane. Sentäh čto Velli Kondié pitajččehes
mehiläzién meel. Hän ičel i istutti finikkovojt puut: nijh lennettih
mehiläzet, a Velli Kondié kaččoj, kunne hyö lennetäh savus, juoksi
nijen peräh i löydi mezipuččizet. Nu, da tämä éj ole vuažno. Jo
kerran mié sanon, čto hänel oli sadu, značit, oli; a Velli Opossumal
muga i valui njolgi, vähän vaj kuuli hän finikkoih näh.
Velli Krolikka ni loppié éj éhtinyt, a hän jo nouzi da juoksou Velli
Kondién saduh. Nouzi hän korgeimah finikka puuh, kudama oli savus.
No Velli Krolikal himojtti zabuaviékseh. Hän terväzeh lähti Velli
Kondién kodih i nosti mängehen, čto ken-liéne bezobrazničajččou
finikojs. A Velli kondié, täyttä vägié omah saduh.
Velli Opossumal ajvin čuudijhes, čto tulou Velli Kondié, no hän yhä
vaj sanoj ičel:
- Vié yksi finikka, i pagién. Vié yksi finikka, da i pagién.
Kerras hän kuuli, čto Kondié i totta tulou.
- Vié yksi finikka, i mié pagién, — sanoj Velli Opossum, i sil že
minutal Velli Kondié juoksi puun luo da gu särähyttäy sidä! Velli
Opossum sorduj puus, budto-kuj kajkis parahambali kypsennyt finikka,
no muada vaste hän keräj jallat yhteh, i lähti juoksemah zaborua
kohti, muga kuj hyvä skokuna hebone.
A hänel jal'geh Velli Kondié. I Velli Kondié tabajli händä joga
askelel, muga čto, vaj Velli Opossum éhti juosta zaboran luo, Velli
Kondié hop händä hännäs.
Velli Opossum tungeuduj ajjaksién keskes, da kuj derni hännäl —
vejal'di hännän Velli Kondiél hambahién välis.
Velli Kondié muga lujah pidi, a Velli Opossum vedi muga kovah, čto kaj
villat jiädih Velli Kondiél suuh, i hän, tiéttäväne, töllönnyjs, esli
gu Velli Krolikka éj tuonnujs hänel vettä.
- Vot täs samazes päjväs on Velli Opossumal palljas händä, - sanoj
djadja Rimus, staratel'no kolottién Tuhkua omas trubkas. Velli
Opossumal i kajkil hänen lapsil.
------------------------------------------------------------------
Velli Krolikka - kalaniekka
Velli Krolikka i Velli Rebo — hyö ylen äjjal pohodittih érähih
brihaččulojh, miun tuttavih, — sanoj djadja Rimus, iskién sil'mäl
brihaččuh, kudama tuli kuundelemah vié yhtä suarnua. — Ijan kajken hyö
ajauvuttih tojne tojzeh, i kajkkié bespokoittih, i kajkkié muokattih.
Vaj Velli Krolikal élijhes spokojno, sentäh, čto Vanha Rebo varaj
tartuo hänen ke sporah.
Vot kerran tartuttih Velli Krolikka, i
Velli Rebo i Velli Enot i Velli Kondié
čijstimäh uutta deljankua herneh vagolojh
varoin.
A päjväne rubej pajstamah ylen lämmästi i Velli Krolikka väzyj. No hän
ruaduo éj hyllännyt, sentäh čto varaj laškan sluavua. Hän juurdi
kandoloj, i haravojčči oksié i lomuloj, a sijd kerras kuj kirguau, čto
kädeh ajoi niéglan; njulahtih i lähti juoksemah éččien viliémbia
kohtua — čtoby huogavuo vilujzes.
Vot tuli hän kajvol, a kajvos rippuj burtoj.
- Kuj budto täs on vilujne, — sanoj Velli Krolikka. — A toziéh ved',
täs on vilujne. Tungevun vaj tänne da nukahtan. Sanoj i hyppäj
burtojh. Vaj hän hyppäj, ku burtoj lähti hejttymäh alah da alah.
- A Krolikka éj pöllästynnyt, djadja Rimus?
- Oh, armas, da vié kuj! Jo naverno ni ken täyves muailmas éj tirpanut
tämän mojsta pöllästystä. Kus hän ajau, sen hän tiézi. A vot kunne-ba
tulou!
Rengi jo ammuj vedeh laskih, a Velli Krolikka ni lekahtaje éj,
duumajččou — Midä rodinou?
Viruu, kuj kuollut, särizöy varavos. A Velli Rebo yhtel sil'mäL
kaččoj Velli Krolikkah; kuj vaj hän viuhkahtih uuves deljankas, Vanha
Rebo hilljakkazin jal'geh. Hän keksi, čto Krolikka pagej éj muga vaj,
i työndyj jal'geh — ryydäen da ryydäen.
Nägi Rebo, kuj Velli Krolikka läheni kajvon luo, i azettuj. Nägi, kuj
hän hyppäj burtojh: A sijd, kaččou, kadoj Velli Krolikka! Jo naverno
kogo muailmas éj ni yksi Rebo nähnyt tämän mojsta dijvua.
Istuj, istuj hän tuh'ikos, i nenga i tälleh lykkäjli — ni kuj éj ota
tolkuh, midä tämä znuaččiu. Hän i sanou iče ičelläh:
- Vot hot' töllötä miul täh kohtah, esli Velli Krolikka éj pejttäne
omié dengoj! Libo hän sié kuldazen suonen löydi. Mié én liéne mié,
esli sidä én tijjustanne!
Hijvoj Rebo lähemmäksi, kuundelou — éj ni midä kuule.
Lähemmäksi hijvoj — tuas éj kuulu.
Hijvoj hän vähin vähäzin kajvon luo, kačahtih alah - éj ni midä éj
nävy, da ni kuulu.
A Velli Krolikka sil ajgua viruj burtojs ni élävä ni kuollut. Hän daže
korval lekahuttua varaj — nu, kuj burtoj mukeldanneh, sordau hänen
vedeh!
Vdrug kuulou, kirguu Velli Rebo:
- Éj, sié, Velli Krolikka! Sié kenen-bä luo gostih šuorijt?
- Mié? Da mié prosto kalua pyyvän, Velli Rebo! Mié prosto duumajčin
kajkil tejl rokkua kejttiä, vot i istun, kalua ongitan. Ahvenizet
ollah täs hyvät, Velli Rebo, — vastaj Velli Krolikka.
- Äjja-go hejdä on sié, Velli Krolikka?
- Ylen äjja, Velli Rebo, ylen äjja on! Nu, kaj vezi on budto kuj
élävä! Sié hejttyzit, auttazit nostella nijdä, Velli Rebo.
- Kuj-ba miul hejttyö, Velli Krolikka?
- Hyppiä burtojh, Velli Rebo, se siun heittäy tänne, kui pordahazié
myöte. Velli Krolikka pagizi muga vesseläh, da muga magiézeh, čto
Vanha Rebo, éj kodvua duumajnnut, hyppäj burtojh! I lähti alah, a
Velli Krolikkua nosti yläh, sentäh čto Rebo oli jugiémbi. Vaj
vastauvuttih hyö puoles dorogas, Velli Krolikka pajuo:
Alä häjlähtäje, uppuot,
Alahana — vilu vedyt!
Velli Krolikka hyppäj burtojs i juoksi sanomah kajvon izännäl, čto
Vanha Rebo zaberijhes kajvoh i revustau siél vettä. Sen jal'geh hyppäj
jarilleh kajvon luo i kirgai alah Velli Revol:
Nostetah yläh - älä zevajče,
Hyppiä burtojs - i pagié!
A kajvon izändä otti oman suuren pitkän oruž'jan i täyvel jallal
kajvon luo. Kačahti alahaksi - ni midä éj nävy. Kuundelou - ni midä
éj kuulu. Tabaj kanatan, vedäy, vedäy, kerras — hyppäj vai hännäl
vilmahti Velli Rebo i oli mojne.
- A iélleh, midä-bä oli, djadja Rimus? - kyzyj brihačču, sentäh čto
Vanha negra rubej duumajmah.
- Iélleh, armas? Možet, puoli čuasuo kuluj, a, možet, i sidä vähembi,
a Velli Krolikka Velli Revon ke ruattih uuvel deljankal muga kuj éj ni
midä tojvot ollut. Vaj Velli Krolikka éj-éj da i tyrskähtäh nagruo, a
Velli Rebo — se ajvin čakkajlih, čto mua Mintäh-ollou ylen kova.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Krolikka spruavijhes vojn ke
Oli konza-liénöy ajga, — sanoj djadja Rimus, piéksäen kofejn
jiännöksié kruužkas, čtoby kerätä kaj zuahari, — oli konza-liénöy ajga
— kaj zviérit élettih družno, kuj dobrojt susiédat.
Vot kerran rešittih Velli Krolikka, i Velli Rebo, i Velli Opossum
kajken oman éloksen pidiä yhtes, yhtehizes ajtas. Vaj ajtan katos
lahostuj, rubej vajattamah. Velli Krolikka, i Velli Rebo da Velli
Opossum keräyvyttih sidä kohendamah. Ruaduo oli täs äjja, hyö otettih
keral murgina. Kaj évähät pandih tukkuh, a vojt, kudamat toj Velli
Rebo, pandih kajvoh, čtoby éj pehmittäjs. I tartuttih ruadoh.
Min vastah-liénöy mäni ajgua — kurahtih Velli Krolikal vačas, tuli
näl'gä. Miéles oldih hänel Velli Revon vojt. Vaj mujstuttau ne, muga i
njolgi njulahtau.
"Häppiällän-hän mié nijs vähäzen, - duumaičči Velli Krolikka. — Kujba
vaj miul täs paeta vojs?"
Ruatah kaikin, ruatah. A Velli Krolikka vdrug nosti piän, korvat
azetti i kirguu:
- Mié tas! Mié täs! Midä-bä tejl pidäy? Hyppäj levos i juoksi pagoh.
Juoksou Velli Krolikka, kačahti, éj-go ken juokse jal'geh, da täyttä
vägié kajvol. Saj vojt, näykkäj i terväzeh ruadoh.
- Kus-bo olit, Velli Krolikka? — kyzyy Velli Rebo.
- Lapsuot kučuttih miuda, — vastuau Velli Krolikka. - Beda
tuli. Staruha läzjöydyj.
Ruatah hyö, ruatah. A voj magiéksi ozuttih Velli Krolikal — vié
himojttau. Nosti hän piän, korvat pystytti i kirguu:
- Kuulen! Kuulen! Sejčas tulen!
Täl kerdua vojlojn ke hän kodvemman hälizi. Kiändyy, a Velli Rebo
kyzelöy, kus-ba hän käveli kodvan.
- Staruhan luo juoksendelin. Kuolemas on gorjaššu!
Tuas kuulou Velli Krolikka, budto händä kučutah. Tuas hyppäj. Muga
puhtahaksi nuoli rengizen Velli Krolikka, čto ičen kuvahazen nägi
astién poh'jas.
Čijsti kujvaksi da täyvel jallal jarilleh.
- Nu, kuj-ba Matuška Krol'čiha? - kyzyj Velli Rebo.
- Varuan, čto jo kuoli, - vastaj Krolikka.
I Velli Rebo i Velli Opossum davaj yhtes itkuo!
Vot läheni Murginan ajga. Suahah hyö omat évähät. A Velli Krolikka
istuu pahas miéles. vanha Rebo da Velli Opossum kajkelleh
starajjahes, čtoby händä vesselyttiä i alevuttua.
- Sié, Velli Opossum, juokse kajvol vojda tuomah, — sanou Velli
Rebo. — A Mié täs pién huolen, azetan stolan.
Velli Opossum juoksi vojh; Rebo kaččou, hän jo jarilleh juoksou —
korvat säristäh, kiéli rippuu suus päj.
Vanha Rebo kirguu:
- Midä-bä liéni, Velli Opossum?
- Juoskua parembi iče, - sanou Velli Opossum. — Sié vojda éj ole ni
palajsta!
- Kunne-ba mändih? — sanou Velli Rebo.
- Pohodiu gu oldas kujvettu, — sanou Opossum.
- täs Velli Krolikka hilljazeL iänel, abiél iänel:
- Kel-tahto suuh kujvettih, vot midä!
Juostih hyö Velli Oposuman ke kajvol — todeh, vojda ni palajsta.
Ruvettih rijdelemäh, kuj tämän mojne slučaj saj sluččiékseh. A Velli
Krolikka kerras i sanou, čto ken-liénöy jatti äjjan jal'gié
ymbäri. Esli kajkin viértäneh Muate, hän voran tabuau, kudama vojt
varrasti.
Vot hyö viértih. Velli Rebo da Velli Opossum — ne kerras ujnottih, a
Krolikka éj muannut. Vaj tuli nouzenda ajga, daj hän vojdi Velli
Opossuman igenet vojkäbäläl, iče hyppäj juostos, murginan ke
spruavijhes počti puhtahaksi, tuli jarilleh, nostattau Velli Re- buo.
- Kačo, — sanou, — Velli Opossumal on kaj suu vojs!
Nostatettih hyö Velli Opossum, sanotah hänel: sié, nägyy, varrastit
vojn? A Velli Opossum davaj puččimahes. Velli Rebo - hänel olis hyvä
täh ajgah sud'jana olla - sanou:
—Sié! Kuj-ba ét sié? Ken énzimäzeksi juoksi vojlojh? Ken-bä
énzimäzeksi sanoj kavondah näh? Kel-bä on kaj suu vojs? nägöy Velli
Opossum, čto aettih händä sejnäh. Hän i sanou, čto tiédäy, kuj löydiä
vora: Piday virittiä suuri tuli - i kaj ruvetah hyppiämäh piäličči
sijd tules, a ken sorduu tuleh — se, vikse gi on viäränikkä.
Velli KrolikkaI i Velli Rebo soglassittihes, kannettih levién, korgién
tukun lomuo, a sijd viritettih. Se hyvin virij palamah. Tuli édeh
Velli Krolikka. Myöstyj vähäzen, kuorustih da kui hyppiäy — yksikaj
kuj lindu lendi tules piäličči. Sijd astuj Velli Rebo. Myöstyj vähä
lojtommaksi, syl'gi käzil, libuj — i hyppäj! Alahačči mäni, daže
hännän njokkazen räkitti.
- Sié näjt-go Rebojda konza-tahto, pojgane? — kyzyj djadja Rimus.
Joel duumajčči, čto, požalui, nägi, no éj vaj priznajnnuhes.
- Ka sid vot, — jatkoj starikka, - tojzel kerdua, konza näet Revon,
kačo hyväzesti, I sié näet hänel hännän njokas valgién pilkan. Tämä
pilka — musto sijd tules.
- A kuj-ba Velli Opossum? — kyzyj brihaččune.
- A Velli Opossum — hän libuj i hyppäj - kerbljam! - kohti tuleh.
Sijh i loppu tuli vanhal Velli Opossumal.
- A ved' hän éi ni varrastannut vojloj, djadja Rimus? — sanoi
brihaččune, kudama ni čut' éj ollut dovol'noj tämän mojzel suarnan
lopul.
- Täs sié olet ojgiés, armas! Nenga puaksuh olettelou muailmas: yksi
luadiu bedan, a tojne hänes vastuau. Mustat, kuj sié usjutit kojran
počin pojgazeh? Éj häj siul puuttunut, a kojral!
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Čerepaha vojtti Velli Krolikan
Kažetsja, myö églen tolkujčimma sih näh, čto vanhojl ajojl, konza
zviérit élettih, kuj dobrojt susiédat, ni ken éj vojnut ajuakseh
vijzahuos Velli Krolikan ke? — sanoj djadja Rimus.
- Da, — vastaj Joel. — Sié täh näh pagizit.
- Nu vot, mié kerras mujstutin kaj, čto yhtel kerdua Velli Krolikka
hajrahtuj, a Velli Čerepaha puolendi hänes kijttelemistä.
- Kuj-ba se oli, djadja Rimus?
- A vot kuj, pojgane.
Skočči kerran Velli Krolikka dorogua myöte, — skok-poskok,
skok-poskok! - i vastauduj hänen ke Vanha Velli Čerepaha. Sih se hyö
ihastuttih! Vot Krolikka täh i sanou, čto hän on ylen blagodarnoj
Velli Čerepahal sijd samazes päiväs kuj se hyppäj Vanhan Revon
piälakal.
- Da, sanoi velli Čerepaha, siun oza čto puuttuj siul kabrastuo
tulehmoh. A éj-ga Velli Rebo terväh tavannujs siun.
- Nu, kiélastat, énne mié hänen tavannuzin! Miul vaj éj himojttanut
jattiä Matuška Midousua i tyttözié, — sanoj Velli Krolikka.
Tolkujttih hyö, tolkujttih, da rijdavuttih hyö, ken hejs on
bojkuombi. Velli Krolikka sanou, čto jattäy Velli Čerepahan, a Velli
Čerepaha — hän on valmis kihloj lyömäh, čto jattäy velli Krolikan.
Rijelläh i tälleh i tuolleh, a sijd Velli Čerepaha sanou:
- Hyvä, miul on kois kolpakan tuaksi
pejtetty bumuagane vijdeh kymmeneh dollarah — stuavin sen kihlah siid,
čto jatän siun.
I Velli Krolikka sanoj, daj hänel on tože vijzikymmendä dollarua, hän
on valmis kihlah, čto jattäy Velli Čerepahan. Kuni Velli Čerepaha
hijvou, hän ozran kyl'väy da i se kypsenöy.
Vot hyö iskiéttih kihlat i pandih dengat, a Vanha Velli Saryčča
vallittih sud'jaksi. Miärättih vijzi milié (kaheksan kilometrua) i
joga milin välih pandih pačas.
Velli Krolikal pidi juosta dorogua myöte, a Velli Čerepaha sanoj, čto
hän hyppiäy meččiä myöte. Kajkin sellitettih hänel, čto dorogua myöte
on parembi juosta, no Vanha Velli Čerepaha oli iče miélissäh.
Kučuttih zabuavua kaččomah Matuška Midous tyttärién ke i kajkkié
susiédoj, i kajkin uskallettih tulla.
Velli Krolikka upražnjajččih joga päjviä, hän hyppi, juuri kuj
mar'ja-katti. A Vanha Velli Čerepaha — se ajvin viruj suos. Hänel oli
émändä da nellä lapsutta, i kaj oldih kuj hän juuri-juuri. Hiän
érojttaes tojne tojzes — pidäy suurennus stjokla ottua, i sijd
ošibittos.
Tuli naznuačittu päjvä, i sinä päjvänä Vanha Velli Čerepaha i hänen
staruha, da nellä lapsutta — kajkin nostih énne päjväzen nouzuo i
lähtiéttih omil sijojl.
Staruha jaj énzimäzen paččahan luo, lapset - tojzién paččahién luo, a
iče Vanha Velli Čerepaha - jal'gimäzen paččahan luo.
Nu, rahvas ruvettih keräydymäh. Sud'ja Saryčča tuli, i Matuška Midous
tyttärién ke, i Velli Krolikka hyppäj, šuorivunnut, kaglal —
lentočkat, korvil — lentočkat. Kaj rahvas lähtiéttih lojtombazeh
dorogan piäh, čtoby kaččuo, ken juoksou iélimäzeksi. Vot tuli ajga,
sud'ja Saryčča nostau omat čuasut i kirguu:A I
- Džentl'menat! Työ valmehet?
Velli Krolikka vastuau: "Da!", i vanha Tytär Čerepaha kirguu: "Da!",
omas mečäs päj. Velli Krolikka kuj hyppiäy! A vanha Čerepaha
hilljakkazin, hilljakkazin — da kodih. Sud'ja Saryčča hyppäj i lendi
édeh, kaččomah, čtoby kaj mänis praviloj myöte. Konza Velli Krolikka
juoksi énzimäzen paččahan luo, yksi Velli Čerepahan pojgazis hijvoj
mečäs päj. Velli Krolikka kirguu:
- Kus-bo olet, sié, Velli Čerepaha?
- Hijvon, hijvon, — vastuau pojgane.
- Aga! A mié iél! — sanoj Velli Krolikka i työndyj hypyl raviémbah
énnistä. Juoksi tojzen paččahan luo — tojne pojgane hijvou mečäs päj.
- Kus-bo sié, Velli Čerepaha — kirguu Velli Krolikka.
- Vejammös, vejammös vähäzin!
Velli Krolikka kuj hyppiäy — sil'män räpähykses juoksi érähän paččahan
luo. A sijnä vié pojgane. Sijd vié pačas i vié poigane. Dostali milja
vaj jaj. Velli Krolikka jo duumajčči, čto vojtti.
Sih vanha Velli Čerepaha kaččoj dorogal i nägöy — lendäy sud'ja
Saryčča. Hijvoj Velli Čerepaha Mečäspäj, vedijhes pojkki ojas,
tungeuduj kuj-puuttuu joukon keskes i pejttäydyj paččahan tuaksi.
Juoksou paččahan luo Velli Krolikka. Hänel Velli Čerepahua éj
nägynyt, hän sud'jal i kirguu:
- Dengat on miun, sud'ja Sar'1čča! Dengat on miun!
- Täs Matuška Midous tyttärién ke davaj nagruo. Sorrundah suah
nagrettih, a vanha Velli Čerepaha vedijhes paččahan tagua päj i sanou:
- Annakkua vaj hengästyö, uvažaemojt émännät i džentl'menat. A
dengazet-se vyigrajčin mié!
I todeh, sidoj Velli Čerepaha kukkarojzen ičelleh kaglah i lähti
kodih, staruhan da lapsién luo.
- Tak ved' se prosto muanitus oli djadja Rimus?
- Nu, tiéttäväne, armas, prosto vijzas štuukka.
Énzimäj zviérit ruvettih šuuttimah tojne tojzen piäl, a hejs
opastuttih ihmizet, muga se mänöy i mänöy. Sié kačo kajkkiél päj,
pojgane, čtoby ni ken éj siun piäl šuuttis muga, kuni olet nuori.
Jalles liénöy jugiémbi, konza siul tukat rojjah harmuat, kuj vanhal
negral.
------------------------------------------------------------------
Velli Krolikka da Velli Čiučojhut
Djadja Rimus istuj pahas Miéles. Kerran-tojzen hän daže hengähtijhes
jugiésti i rubej ohkamah. Joel éllendi, čto mil-liénöy pahojtti djadja
Rimusan.
Hän ni kuj éj vojnut mujstuttua, midä hän luadi pahua, no yksikaj
hänel éj ollut hyvä olla. Kerras djadja Rimus kačahtih häneh i muga
igävästi, abiésti i kyzyj:
-Midä-bä se sié boltajčit tänä päjvänä muamolles iččes vellen piäl?
- Mi-bä tämä, djadja Rimus?—-kyzyj brihaččuneI ruskoten.
- Mié kuulin, čto siun muamos šuoriéu händä lyömäh siun boltajčennan
periä.
- Nu, djadja Rimus, mié vaj sanojn hänel sih näh, čto häin nyhtäj
česnokan siun vagozes i lykkäj miuh kiven.
- Kuundele, midä mié sanon siul, armas, - burbettih starikka, hejttäen
bokkah länget, kudamié hän sidoj. — KuundeLe, midä mié sanon: paha on
tämä diélo - kiélitellä. Mié jo kaheksatta kymmen vuotta élän
muailmas, a ni kerdua én nähnyt, čtoby kiélen kandelija loppis
hyväjzil. Mujstat-go, midä liéni pičužkan ke, kudama kiélitteli Velli
Krolikkah näh?
Brihaččune éj mustanut, no hänel ylen äjjal himojtti tijjustua täh
näh. Hänel himojtti tijjustua, min mojne häj se oli pičužka, kudama
kiélilöj kandeli, kiélasteli i pagizi tyh'iä.
- Tämä oli vot mojne hyppelija—čiučojhut, — sanoj starikka. — Čiučojt
ajvin segauvuttih viérahih diélolojh. Da i nygöj on hejl sen mojne
taba. Täs njuokkuau, sié čiučahuttau i ajvin kiélittelöy.
Kuj-liénöy kerran, sen jal'geh, kuj Velli Čerepaha vijzasti Velli
Krolikan, istuj Velli Krolikka mečäs i duuMajčči, kuj hänel piästä täs
hujgiés. Ylen paha oli hänel syväjmes, strašno tabavuj, Velli Krolikka
i čakkajlih i kirojlih—čijsto beda, parembi éj maksa ni sanella sih
näh suarnas. Duumajčči hän, duumajčči, sen jal'geh vdrug hyppäj da
kuj kirguau:
— Hyvä, kehno ottuah, sadulojčen uuvestah Velli Revon! Ozutan Matuška
Midousal tyttärién ke, čto mié olen Vanhal Revol izändä, — kuj tahton,
muga i punon hänel!
Velli Čiučojhut puus päj kuuli Krolikan i rubej pajattamah:
- A mié sanon Velli Revol! A mié sanon Velli Revol! Čik-čirik,
sanelen, čik-čirik, sanelen!
Velli Krolikka vähäzel ällistyj i éj tiédänyt, kuj olla. A sen
jal'geh smeknildi: ken iél tullou, sil i uskou Velli Rebo. Lähti kodih
— skok-poskok, skok-poskok! - kačahtau, a vo—t i Rebo, kebié
majničennal.
- Midä-bo znuaččiu tämä, Velli Rebo? — zavodi Krolikka. — Sanotah, sié
tahtot miun hävittiä mual, lapset tappua i koin levittiä?
Velli Rebo kaj uravuj tavas:
- Kus sié tämän otit? Ken-bo siul sanoi tämän, Velli Krolikka?
Velli Krolikka énzimäj otkuažijhes nävökse, a sijd priznajččijhes, čto
hänel sen saneli Velli Čiučoj.
- Nu, mié, tiéttäväne, tavas kajkkié mual čakkain, kuj kuulin tämän
mojzen diélon, — sanoj Velli Krolikka. - I siul tože Puuttuj, Velli
Rebo.
- A sié tojzel kerdua älä usko tyh'jah sanah, — vastaj Rebo. — Nu,
terveheksi, Mié lähten, Velli Krolikka!
Éhti vaj Velli Rebo juosta iäreh, kačahtau Velli Čiučojhut hyppäj
tuh'jos dorogal.
- Velli Rebo, — kirguu, — Velli Rebo! -
A Rebo, tijja, varuau hilljakkazin, budto ni kuule éj. Čiučojhut hänel
jalles:
- Velli Rebo! da vuota, Velli Rebo! Mié midä tijjan! Kuundele vaj!
A Rebo vaj juoksou da juoksou, budto i kuulla éj kuule i nähtä éj näe
Velli Čiučojhutta. Sen jal'geh venyttih dorogu piéleh, budto muate
varustijhes. Velli Čiučoi ajvin händä kirguu da kirguu, a Vanha Rebo
ni sanua vastah. Hyppäj Čiučojhut hänen luo čijsto lähel.
- Velli Rebo, Midä sanon siul!
Kiändi piän Rebo, i sanou: "
- Istoje miun hännäl, Velli Čiučoihut. Yhtel korval mié olen kuurnis,
a toine éi kuule. Istoje miun hännäl.
Istujhes čiučojhut hänen hännäl.
- Vié én kuule, Velli Čiučoihut! Yhtel korval olen kuurnis, tojne éj
kuule. Istojs-vaj miun hardiélojl.
Istujhes Čiučojhut hänen hardiélojl.
- Velli Čiučojhut hyppiä miun piän piäl. Mié olen mollemmil korvil
kuurnis.
Velli Čiučojhut hyppäj piän piäl.
- Hyppiä Miun hambahil, Velli Čiučojhut. Yhtel korval olen kuurnis, a
tojzel én kuule. Hyppäj Čiučojhut Velli Revon hambahil, a Velli
Rebo...
Sijh djadja Rimus vajkastuj, leviésti avaj suun i salbaj jarilleh,
muga čto kerras saj éllendiä, mih loppuj diélo.
- Velli Rebo lajnoj hänen, djadja Rimus? - kyzyj yksikaj brihačču.
Tojzena huomneksena, — sanoj djadja Rimus, —astuj dorogua myöte Velli
Kondié da puuttuj höyhenil. I lähti pagina meččiä myöte sih näh, čto
Matuška Tuukkaja tuas kedä-liénöy zavtrakaksi söj.
------------------------------------------------------------------
Velli Krolikan lehmä
Kerran kiändyj Velli Hukka kalan sualojs, — zavodi djadja Rimus,
duumissah azettaen kaččehen tueh. — Kalavijhten lykkäj olgupiäs
piäličči i lähti hyčyttämäh dorogua myöte. Kerras Matuška Perepelka
pörähtijhes Tuh'ikos i rubej pörähyttelemäh sijvil hänen nenän
iés. Velli Hukka duumajčči, čto Matuška Perepelka tahtou händä viéttiä
lojtommaksi iččeh pezäs. Lykkäj hän kalat muada vaste - i tuh'ikkoh,
sinne, kus päj lendi Perepelka.
A juuri täl ajgua sluččijhes sih Velli Krolikka. Vot se — kalane, a
vot hän — Velli Krolikka. Jo, tiéttäväne, éj ole sen mojne ihmine
Velli Krolikka, čtoby projdié kalojs sijričči, sil'mät ummistettujna.
Tuli Hukka sijh kohtah, kudamah oli jattänyt kalavijhten, a kaloj-se
jo ni ollut éj.
Istujhes Velli Hukka, kubahutti tagaraivuo, duumaičči, duumaičči, i
tuli hänel miéleh, čto Velli Krolikka kävelöy täs, kus-tahto lähizil.
Täytty hyppyö lähti juoksemah hän Velli Krolikan kodih.
- A ved' sié sanojt, djadja Rimus, čto Hukka varaj Krolikkua sijd
ajjas suah, konza Krolikka valatti hänen kipjatkal? - keskusti Joel
vanhan negran.
Djadja Rimus daže očan rupisti hänen sanonnas i pahelzuj.
- Aj-jaj-jaj! - vojvotti hän, lekuttaen piädä. - Ajvin nämä brihačut
rijelläh i rijelläh. Hyö duumajjah, čto kaj tiétäh paremmin mejdä,
starikkoj.
- Ka ved' sié iče sanojt, djadja Rimus!
No starikka brihaččuh éj kaččonut. Hän budto kuj éj ni kuullut
händä. Djadja Rimus pajnaldijhes i rubej köbölöjččemäh stuulan al,
nahka palazién keskes. A iče omah nenän al jatkoj burbettua:
- Beda on nygöj lapsién ke. Sié duumajčet čto hyö ollah pikkarazet, a
hyö jo vot mittymät. Sit hän nosti stuulan al čoman plettizen,
pletityn remenilöjs, ruskién kistizen ke sen jag'jas. - Mié vot luajn
plettizen yhtel brihačul varojn, a hän jo kačo mittymäksi kazvoj,
paremmin miuda kaj tiédäy!... Kunne hänel nygöj plettine!... Pidäy
andua tämä plettine kel-tahto tojzel.
Täs Joelan sil'mih nos-tih kyynelet, i huulet särähtettih.
Djadja Rimus kerras suli.
- Olgah, olgah, pojgajne — sanoj hän, luaskavah täpyttäen brihačun
olgupiädä vaste.
- Älä pahelzu vanhan djadja Rimusan piäl. Mihbo näh se myö
tolkujččimma? Kuj Velli Hukal kalat kavottih i Hukka juoksi täyttä
hyppyö kohti Velli Krolikan kodih?
Juoksou, a Velli Krolikka ni korval éj kuullut ni Mittyzih kalojh näh.
Velli Hukka kirguu:
- Alä puččeje, Velli Krolikka!
A Velli Krolikka ni tiédävinäh éj ole. A Velli Hukka omal sejzou.
- Ni ken, — sanou, — kuj sié, Velli Krolikka, otit Miun kalat!
Täs Velli Krolikka pahelzuj.
- Esli muga, — sanou, — esli sié lujah tijjat, čto mié otin kalat,
ota, da tapa miun paras lehmä!
VellI Hukka tabaj Velli Krolikan sanas, i lähti nijtyl, i iski parahan
hänen lehmän.
Oh, kuj jugié oli Velli Krolikal érota
omas lehmäs! No hän jo pridumajčči yhten
štuukan i šuhahtih omil lapsil:
- Äl'giä gorjujkkua, lapsuot, lihat-se rojjah miän!
Hän juoksi täyttä hyppyö i kirgaj Hukal, čto ohotniékat ymbäri
juoksennellah.
- Juokse, pejty, Velli Hukka, —sanoj Krolikka, — a mié olen kuni täs,
vardeičen lehmiä.
Vaj kuuli Velli Hukka ohotniékkojh näh — ga kuj oruž'jas, tuh'joh.
A Velli Krolikka terväzes njul'gi lehmän i nahkan pani suolah, a lihan
kajken lejkkoj i riputti omah koptil'njah.
Sen jal'geh otti lehmän hännän i tungi sen yhten ag'jan muah. Loppi
lehmän ke hälizennän, kirguu Velli Hukal:
- Teriämbäh tänne, Velli Hukka! teriämbäh tänne! Siun lehmä tungehes
muah! Teriämbäh tänne!
Velli Hukka juoksou, kačahtau — Velli Krolikka istuu, tarttuj lehmän
händäh, čtoby händä éj mänis muah.
Éhti hänel abuh. Hukka, kahten kuj riuhtatah hännäs - nyhtättih händä
muas. Velli Krolikka kačahtih Hukkah i sanou:
- Oh, i pahus mittyne! händä katkej, a lehmä pagej!
No Velli Hukka éj tahtonut jattiä omua éluo. Hän otti loman, kuokan, i
labién, da kajvamah, čtoby kajvua se lehmä. A vanha Velli Krolikka
istuj iččeh pengerel, da kuri sigarua. Joga kerral, kuj vaj isköy
Velli Hukka kuokal, Velli Krolikka šupahuttau omil lapsil:
- Kajvau, kajvau, kajvau, a lihua-se yksi-kaj éj ole! kajvau, kajvau,
i k ajvau, a lihua-se yksikaj éj ole!
Sentäh čto liha jo ammuj rippuj koptil'njas. I kodvan-kodvan Velli
Krolikka i hänen lapset syödih žuarittuo lihua, joga kerdua, kuj hejl
njollet ruvetah valumah.
- A nygöj, pojgajne, ota tämä plettine, — lizäj starikka, — da juokse
kodih. Vojt sanuo omal muamol, čtoby hän lyös siuda énzikerral,
konza sié tungeuvut suahari bankah.
------------------------------------------------------------------
Suarna pienih krolikkazih näh
Velli Krolikal oldih hyvät lapsuot. Hyö kuunneldih muamuo i tuattuo
huomnekses myöhäzeh yöh suah. Vanha Krolikka sanou hejl: "Viru!" — hyö
virutah. Vanha Matuška Krol'čiha sanou hejl: "juokse!" — hyö
juostah. Hyö ni konza éj luaittu toppua kodih, a nenän al hejl oli
ajvin kujva.
Täs Joel tahtomatta nosti käen i pyhki nenän njokan hiémual.
- Nämä oldih ylen hyvät lapsuot, — jatkoj starikka. — A esli kuj hyö
oldajs vällillizet, hejl jo ammuj olis loppu tullut — sinä samazena
päjvänä, konza Vanha Rebo tungijhes Velli Krolikan kodih.
- A kuj tämä oli, djadja Rimus?
- Ni kedä silloj kois éj ollut, yhtet vaj Krolikan pojgazet. Vanha
Velli Krolikka ruadoj ogorodas, a Matuška KroL'čiha lähti midä-liéne
susiédojn luo. I piénet krolikkazet juuri élostettih
pualikkapejttozeh, kui sil aigua tuli kodih Velli Rebo. Krolikkazet
oldih sen mojzet razvazet — hänel daže njolgi tippumah rubej. No hän
mujsti, midä sanoj hänel Velli Hukka, i varaj koskié pikkarazié
krolikkazié pričinättä.
A krolikkazet varavuttih kuolendah suah. Tungeuvutih yhteh tukkuzeh,
istutah, kačotah täyzil sil'mil Velli Reboh. Velli Rebo ajvin istuu i
duumajččou, mih vojs tartuo, čtoby hejdä syyvä. Kerras nägi - sejzou
čupus suuri suahari trostnikka keppi. Čijsti hän kerojn i
sanou—julgiésti:
- Éj, työ, pitkäkorvazet! Katkakkua miul täs kepis pala, da suurembi.
Krolikkazet terväzeh kopattih trostnikka i davaj truudimahes sen piäl
i higojlemah. No tolkuo oli vähä. Hyö éj vojdu katkata ni palajsta. A
Velli Rebo, budto éj ni kačahta. Tijja vaj, ringuu:
- Nu, teriämbäh, teriämbäh sié! Kodvan-go mié rubién vuottamah?
A krolikkazet telmettih, telmettih, prähkettih, prähkettih kepin ke no
ni kuj éj voidu sidä katkata.
Terväh kuultih hyö - piéni lindune pajattau koin levol.
A pajatti täma lindu nengoman pajon:
Yhtes hambahajzil gryzikkiä,
Yhtes hambahajzil syögiä,
Syögiä, pilikkiä,
Kiändäkkiä, da katkakkua!
Krolikkazet ihastuttih i davaj gryzimäh keppié. Vanha Velli Rebo éj
éhtinyt jallojlleh nosta kuj hyö jo kannettih hänel suuren palan
magiéda trostnikkua.
Vot istuu Velli Rebo, ajvin duummajččou, Mih olis tartuo, čtoby vojs
syyvä piénet krolikkazet. Kerras kuj hyppiäldäy, ottau sejnäs sijtan
da kuj kirguau:
—Éj, työ, pitkäkorvazet! Juoskua ojal, i
tuogua täl sijtal vettä!
Krolikkazet täyttä hyppyö ojazel. Ammuldetah
siittah vetta, a vezi vuodau; ammuldetah, a vezi vuodau.
Istuttihes krolikkazet, itkiétäh. A puus
istuj lindune. Hän i pajataldi. Vot mittymän
pajozen se pajatti:
Sijttah lehtié pangua,
Loukkozet typikkiä savel,
Da teriämbäh, kijrehtäkkiä,
Viégiä vettä sijtal!
Sih hypättih krolikkazet, vojettih sijtta I
savel, čtoby pidäs veen, viédih vettä Velli
Revol. A Velli Rebo tuskevuj, potkaj suureh
pardeh, i sanoj:
- Éj, työ, pitkäkorvazet! Terväzeh lykäkkiä tuleh tämä parzi! Ruvettih
skoččimah krolikkazet parres, prähkettih, prähkettih — ni kuj éj voija
nostua. Kerras zaboral rubej pajattamah lindune. I vot mittyzen
pajozen se pajatti:
Käbläjjoil syllekkiä i yhtes jahkäkkiä,
Jahkäkkiä, syvikkiä, énzin lekahutakkua,
A jalles viéretäkkiä, viéretäkkiä, viéretäkkiä!
Vaj éhtittih hyö parzi viérettiä tuleh, kačotah — hiän tuatto tuli, a
lindune lendi iäres. Velli Rebo dogadi, čto diélos ni midä éj tullut.
- Pidäy Miul, Velli Krolikka, männä, — sanoj Hän. — Mié minuttazeksi
tulin, tijjustamah, kajkin-go tejl tervehenä ollah.
— Da sié älä kijrehtä, Velli Rebo, — vastaj Velli Krolikka. — Jiä,
zakusimma yhtes.
Velli Hukka ammuj jo éj kävy miun luo, a illat nygöj ollah pitkät. Vot
kuj igävystyjn!
No Velli Rebo pani kagluksen kijnni i lähti kodih. I sié parembi
juokse kodih, pojgajne, sentäh čto siun Muamo ammuj jo kačahtelou
ikkunah i vuottau omua pojgajsta.
------------------------------------------------------------------
Velli Krolikka i Velli Kondie
Tuli miéleh yhtel kerdua Velli Revol kyl'viä hernehtä, — zavodi djadja
Rimus.
- Sylleksi Vanha Rebo käzil, otti labién - i valmis diélo!
A velli Krolikka ajvin istuj i kaččoj kuj hän ruadau. Ummisti yhten
sil'män i pajataldi omil lapsil pajojzen:
Aj ljulju! Aj ljulju!
Mié hernehtä suvajčen,
Täh hernehyjzeh,
Pollen dorogajzen.
Nu, i, tiéttäväne, kuj rubej herneh kypsenemäh, tulou Velli Rebo omil
vagozil, a, ken-ollou jo oppinut magiéda.
"Éj muut, kuj Velli Krolikka", duumajčči Velli Rebo. No Krolikka muga
vijzahasti pejtti omat jallet, čto Vanha Rebo ni kuj éj vojnut händä
kijnni suaha.
Vot kuj-liéne projdi Rebo omién vagozien ymbäri i löydi zaboras
loukkozen. Täh hän i pani rijan. Pajnoj ajjan luo kazvajan oretsnikan
oksan, sidoj ladvah nuoran, nuoran toizeh piäh umbeh vedäydyjan lapan
luadi i azetti lapan zašelkal juuri loukon kohtah.
Tojzena huomneksena hyppäj Velli Krolikka omah loukkoh, tembaj händä
lappa kajnalolojs, piäzi pujkko, orešnikka ojgeni — da kuj riuhtuau
hänen yläh!
Rippuu Velli Krolikka muan da tajvahan välis i duumajččou: "Nu, kuj
pakkunen? Nu, kuj én pakkune?"
Pakkuo on strašno i rippuo on strašno.
Rubej hän duumajmah, midä olis kiélastua Velli Revol. Kerras kuulou —
ken-liéne astuu dorogua myöte. Tämä Velli Kondié tulou mečäs
- Hän kävyj éččimäh mehiläzién pezié. I Krolikka kirgaj hänel:
- Kuj élät, velli Kondié?
Kondié kaččeli ymbäri — ni kedä éj nävy. Kaččoj vié — nägöy, Velli
Krolikka rippuu oksas.
- Terveh, Velli Krolikka! Sié-se kuj élättelet?
- Da muga, kuda-kuj, passibo, Velli Kondié, — sanou Krolikka.
- Midä bä sié siél ruat, ylähänä? — kyzyj Kondié.
- DenGua zarabatyvajčen, Velli Kondié.
- Kuj že sié nijdä zarabatyvajčet, Velli Krolikka?
- Da vot palkavujn Velli Revol pöllätykseksi. Varoloj, karkottelen
herneh vagolois. A sié ét-go tahtos ruveta ruadoh, Velli Kondié?
- Kuj éj tahtuo, Velli Krolikka! Pereh-se miul on suuri, ni kuj éj sua
syöttiä.
- A pöllätys sius tulou hyvä, Velli Kondié! - sanou Krolikka.
Hän neuvoj Kondiél, kuj pajnua orešnikan oksa; vot, ej männyt ni
minuttua, Velli Kondié ripustuj herneh vagolojn piäl Velli Krolikan
sijah. A Krolikka - täyttä hyppyö juoksi Vanhan Revon kodih, juoksi i
kirguu:
- Velli Rebo! teriämbäh, Velli Rebo, mié
ozutan siul, ken siul hernehtä varrastau!
Vanha Rebo fatti kepin, i Lähtiéttih yhtes
herneh vagolojn Luo. Tullah, a Velli
Kondié vié ajvin rippuu.
- Aga! Puutujt, jal'gimäj! — sanoj Velli Rebo, i, énne kuj Kondié éhti
avata suun, Velli Krolikka nosti Mängehen:
- Hambahié Vaste, hänel Velli Rebo! Hambahié vaste!
Vanha Rebo kuj vejaldäy omal kepil i - blip! blip! blip! Vaj Velli
Kondié avuau suun, čtoby sellittiä, kuj oli diélo, Velli Rebo -blip!
blip! blip!
A Krolikka sil ajgua pagej i pejttijhes suoh, muga, čto vaj yhtet
sil'mät oldih veen piäl, siksi gu hän tiézi, čto Velli Kondié ved'
tulou éččimäh händä.
Kačo-kačahta, juoksou Kondié dorogua myöte. Juoksi suoh sah i sanoj:
- Kuj élät, Čikko Löttö? Ét-go nähnyt täs juoksemas, Velli krolikkua?
Vaste vaj juoksi, - vastuau Velli Krolikka.
I vanha Velli Kondié Lähti juoksemah iélleh dorogua myöte, a Velli
Krolikka nouzi suos päj, kujvajlehes päjväzel, i lähti kodih omién
lapsién luo, budto gu ni midä éj ni ollut.
- A Kondié éj tavannut Krolikkua — jalles, jalles? - unehizel iänel
kyzyi brihaččune.
- Muate, teriämbäh muate! — kirgai djadja Rimus. — Siul čijsto jo
sil'mät umbeh männäh.
------------------------------------------------------------------
Velli Kondié i Čikko Löttö
Nu, sié rasskaži miul, djadja Rimus, — tartuj Joel, — Tabaj-go jalles
Velli Kondié Krolikan?
Kogo starikan rožua katettih vesselän nagron rupit.
- Tyh'iä sié pagizet, pojgajne. Éj sen mojne ihmine ole Velli
krolikka. Vot Kondié - se uuvestah puuttuj bedah.
- Kuj-ba tämä oli, djadja Rimus?
- Velli Kondié juoksi, juoksi dorogua myöte, nägöy — éj ole Velli
Krolikkua.
- Nu, vuota že, Čikko Löttö, — sanoj Velli Kondié. — Mié siul ozutan,
kuj ihmizié kiélastella! Hot' vuuven peräs, a mustan tämän siul!
- No éj männyt ni vuotta, ni kuuda, éj männyt ni nedälié, kuj tuli
Kondié mečäs, kus éčči mehiljazién pezié, kaččou - suon randazel,
istuu vanha Čikko Löttö.
Lykkäj velli Kondié oman kirvehen, läheni häneh hilljakkazeh, ojendi
käbälän da tembuau Čikko Lötön! Bot nenga. Kobristi sen hyväzesti i
sanoi:
Kuj elät Čikko Löttö? Kui siun lapset? Mejl siunke tänä päjvänä rodiéu
pitkä pagina, —én tijja už, konza hyö hyö siuda nähtäh uuvestah.
A Löttö éj tiédänyt, midä sanuo. Hän éj tiédänyt, Mis on diélo, i ni
midä éj sanonut. Istuu i ni Midä éj virka. A Velli Kondié uuvestah
omua:
- Neužto unohtit, kuj sié miun kiélastit Velli Krolikkah näh?
Narigojčittos sié miun piäl, Čikko Löttö. Nygöj mié narigojčemmos siun
piäl.
Silloj Löttö pöllästyj i sanou:
- Midä se mié siul olen luadinut, Velli Kondié? Konza mié olen
kiélastanut siuda? Velli Kondié Muhahtih. Hän tahtoj narigojjakseh
Lötös ymbäri.
- Éj, tiéttäväne, éj, Čikko Löttö! Ved' se ét sié nostanut piädä vees
päj i sanonut miul, čto Velli Krolikka vaste vaj juoksi. Nu,
tiéttäväne, ét sié. Sié sil ajgua istujt kois, omién lapsukkajzién
ke. Mié, én tijja, kus se, siun kodi, zato mié tiijan, kus sié nygöj
olet, Čikko Löttö, i vié mié tijjan, čto éj énämbiä ni konza tule siul
smuttié hyvié susiédoj. Vot tiä, täl dorogal.
Konečno, Löttö éj tiédänyt hyvin, midä tahtou hänen ke luadié Velli
Kondié. No hän éllendi, čto kuj-tahto hänel pidäy piästä hengih, da
piästä teriämbäh, sentäh čto Velli Kondié jo rubej hambahié
kradžajttamah i vuahti valuj hänen suus.
Vot löttö i kirgaj:
- Velli Kondié, piästä miuda täl kerdua!
Mié ni konza énämbiä én rubié. Piästä miuda, Velli Kondié, mié sijd
hyväs ozutan siul kajkis razvajzen kogo mečäs mehiljazen pezän!
A Velli Kondié ajvin Kridžajttau hambahié, aivin vié vuahti valuu suus päj.
Čikko Löttö uuvestah kirguu:
- Piästä Miuda, Velli Kondié! Mié ni konza, ni konza énämbiä én rubié!
Vaj kerdajne, vaj kerdajne piästä!
No vanha Velli Kondié sanoj, čto hänel yksikaj loppu tuli, i zavodi jo
duumajja, raspruaviuduo Čikko Lötön ke. Hän tiézi, čto sidä ét upota,
a poltua — hänel tulda éi ollut.
Duumajčči hän, duumajčči.
Vdrug -Löttö hejtti kirrunnan i itkennän i sanou:
- Esli sié tahtot tappua miun, Velli Kondié, kanna miuda sen suuren
kiven luo — lammin randazeh, — čtoby mié hot' jal'gimäzen kerdazen
vojzin kaččuo omih lapsukkazih. A sen jal'geh sié otat iččes suuren
kirvehen i täpähytät miuh sil samazel kirvehel.
Tämä pagina ponruavijhes Velli Kondiél, i hän soglassijhes: otti Čikko
Lötön taga jalgazis i lykkäj kirvehen olgupiäl; lähti, pani lötön
kivel. Se hejttijhes, čto budto kaččou omih lapsih, a Velli Kondié
sejzoj, sejzoj i tartuj kirveheh. Syl'gi kämmenil, nostaldi kirvehen —
kuj stukniu kivié vaste: bljam!
No kuni hän nosti i laski kirvestä, vanha Čikko Löttö hyppäj lambizeh
— kerblink, kerblink! ujdi lojtommaksi i pajataldi.
Vot mittyzen pajozen se pajatti:
Ingl-go-dženg, ura, ura!
Ingl-go-dženg, ura!
Vot mié i kois. Ura, ura!
Ingl-go-dženg, ura!
- Tämä on ylen kummalline pajone, - sanoj brihačču.
- Kummalline, tiéttäväne, — vastaj starikka, - siksi kuj myö émmä
éllendä lötön kiéLdä. A esli gu myö éllendäzimmä, možet, se ni vovse
éj ni olis kummalline.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Krolikka jaj hännättä
Yhtel kerdua, — zavodi djadja Rimus, istuuduen paremmin, — astuj Velli
Krolikka dorogua myöte, viuhkuttaen omal pitkäl, turbiél hännäl...
Täs starikka vajkastuj i kačahti bokin
brihaččuh. No hän oli har'javunnut jo sih, čto
djadja Rimusan suarnojs sluččiuduj suamoloj
olemattomié diéloloj, i ni vovse éj udivljajnnuhes nämil sanojl.
Silloj starikka zavodi uuvestah, kovembah:
- Kerran astuj Velli Krolikka dorogua myöte, vuažnojna - ylen
vuažnojna, i viuhkutteli omal pitkäl, turbiél hännäl.
- Midä sié, djadja Rimus? — kirgaj brihačču, leviésti kijristäen
sil'mät. — Kus tämä on nähty, čtoby Krolikojl oldas pitkät, turbiét
hännät?
Starikka ojendijhes i vagavasti kačahti brihaččuh:
- Esli sié tahtot kuunella, ka kuundele, a älä keskusta, — vagavasti
sanoi hän. — A esli ét tahto, mié lähten omil diélolojl - miul kačo mi
on ruaduo tänä päivänä!
- Éj, mié kuundelen, djadja Rimus!
- Sidä häj kačo! Vot, značit, kerran astui Velli Krolikka dorogua
myöte, viuhkuttaen omal pitkäl, turbiél hännäl. I vastaudui hänel
dorogal ... nu, tiéttäväne, Velli Rebo, da mittymän suuren kalavijhten
ke!
Velli Krolikka kirgaj hänel i kyzyj, kus hän saj tuon mojzen suuren
kalaviihten, A Velli Rebo vastaj, čto pyydi.
Velli Krolikka kyzyj — kus, a Rebo sanoj, čto kalat saj joves. Velli
Krolikka kyzyj kuj, siksi gu hän ylen suvajčči piskariloj. Nu,
istujhes Velli Rebo parduol i sanou:
- Tämä vovse éi ole viizas diélo, Velli Krolikka. Konza laskeuduu
päjväne, mäne jovel, laske handa vedeh i istu valgonendah sah, vot i
suat suuren tukun kalua.
Vot illal lähti Velli Krolikka kalua pyydämäh. Siä oli vilu, otti hän
keral butylkazen vijnua. Kuj tuli jovel, valličči paremman kohtan,
istujhes kykkyzilleh, hännän vedeh. Istuu, istuu, juou vijnua, čtoby
éj kyl'miä, kaččou, - i päjvä valgoni. Rubej vedämäh Velli Krolikka —
mi-liéne radžahtih; vejaldi tojzen kerran - kus-bo händä? Kaččou velli
Krolikka, a jovel - jiä, a jiäs — tukkujne, se go villat, se go
hejnät, se go händä, se go kandojne.
Täs starikka vajkastuj.
- Se katkej hänel, djadja Rimus?
- Katkej, pojgajne. I siid aijas Velli Krolikka jaj hännättömäksi,
hänen lapset ollah hännättömät i vunukat ollah hännättömät.
- I kaj sentäh, čto Velli Krolikan händä kyl'mi jiäh?
- Muga mié kuulin, pojgajne. Naverno, hyö kajkin tahtottih olla tuaton
nägözet.
------------------------------------------------------------------
Kuj Velli Čerepaha kajkkié kummatti
Sano, djadja Rimus, — kyzyj kerran brihaččune, nostuo vanhan negran
polvil, - todeh, Velli Krolikka oli vijzahembi kajkkié, kajkkié?
Vijzahembi velli Hukkua, i Velli Opossumua, i Vanhua Rebuo?
- Vaj éj vijzahembi Velli Čerepahua, — migni starikka, kiändäen
muurnin kormaniloj - énzimäj yhten, sit tojzen, čtoby kerätä tabakkua
omah trubkah näh. — Sentäh čto kajkis vijzahin oli Velli Čerepaha!
Starikka täytti oman trubkan i rubej kurimah.
- Vot kuundele, pojgajne, - sanoj hän. - Kuundele, kuj vijzas oli
piéni Velli Čerepaha. Kuj-liéne Matuška Midousal juohtuj miéleh
kejttiä ledentsua. I susiédoj keräydyj muga äjja hiän priglasindah,
čto puatokkua pidi valua suureh kattilah, a tuli luadié pihal.
Velli Kondié avutti Matuška Midousal kandua halguo, Velli Rebo kaččoi
tulda, Velli Hukka kojrié aeli, Velli Krolikka tarelkoj vojdeli vojl,
čtoby ledentsat tarelkojh éj tartuttajs.
A Velli Čerepaha — se kangih kreslah i uskaldi kaččuo, čtoby puatokka
éj mänis muah piäličči lajjojs.
Istuttih hyö kajkin i tojne tojsta éj obižajttu, sentäh čto mojne oli
taba Matuška Midousal: ken tulou, jatä kaj rijjat veräjn tuaksi.
Vot istutah hyö, boltajjah, a puatokka jo kiéhuu čupettau. Jogahine
täs zavodi iččié kijtellä.
Velli Krolikka sanoj - deskat', hän on kajkkié bojkuombi, a Velli
Čerepaha, se, tijja, liédžuu kreslas da kaččelou puatokkah.
Velli Rebo sanou - hän kajkis vijzahin, a Velli Čerepaha, se tijja,
liédžuu kreslas.
Velli Hukka sanou, čto hän on kajkis vihazin, a Velli Čerepaha, tijja,
liédžuu i liédžuu kreslas.
Velli Kondié sanou,čto hän on kajkis vägevin, a Velli Čerepaha, tijja,
vié ajvin liédžuu da liédžuu. Sen jal'geh yhten sil'män ummistahuo
sanou:
- Pohodiu sih, čto mié, vanha kuori, jo én i čottah päe? Nu, éj!
Sudre, čto li, dokažijn mié Velli Krolikal, čto on begunua vié
parembua händä? Vot tahtonen, dokažin Velli Kondiél, čto hänel miun ke
éj kijstiä.
Kajkin nu nagramah da hohottamah, sentäh čto bokas kaččoen Velli
Kondié on ylen vägevä. Vot Matuška Midous nouzou i kyzelöy, kuj hyö
tahtotah väet miärätä.
- Annakkua miul luja nuora, — sanoj Velli Čerepaha, - Mié mänen veen
al, a Velli Kondié anna oppiu nostua miuda sié päj.
Kajkin tuas hohottamah, a Velli Kondié nouzou i sanou:
- Nuorua-se mejl éj ole.
- Da, - sanou Velli Čerepaha, - i vägié tože.
A iče liédžuu da liédžuu kreslas da kaččelou, kuj čupettaen kiéhuu
puatokka.
Lopul Matuška Midous sanoj, čto muga i olgah, andau briha-miéhil oman
sobién kujvattavan nuoran i, kuni ledentsat vilustutah tarelkojs, hyö
vojjah käyvä lambizel i vesseliékseh.
Velli Čerepaha i kajkkiédah oli kämmenen suurus, sidä Myöte ylen
kummakasta oli kuunnella, kuj hän leyhkäy, čto vojttau Velli Kondién.
I kaj lähtiéttih lambizel.
Velli Čerepaha valličči kohtan omua miél'dä myöte, otti yhten nuoran
ag'jan, a tojzen andoj Velli Kondiél.
- I muga, ledit i džentl'menat, - sanoj hän, —työ kajkin Velli Kondién
ke mängiä tuoh meččäzeh, a mié jiän tänne. Kuj mié kirguan, anna Velli
Kondié vedäy. Työ kajkin tartukkua ag'jah, a tämän ke yksinäh mié
spruavimmos.
Nu, kajkin lähtiéttih i jaj prudan luo Velli Čerepaha yksinäh. Silloj
hän čukeldih poh'jah i sidoj nuoran ylen lujazesti suuren mojzeh
puuh. Sijd nouzeldi i kirguu:
- Veja!
Punoj Velli Kondié nuoran ymbäri käes, migni tyttölöjl da ku derniu!
No Velli Čerepaha éj andaudunut. Tartuj Velli Kondié nuorah kahtel
käel da gu derniu! A se opjat' éj andaudu. Silloj kiändyj Velli
Kondie, i lykkäj nuoran piäličči olgupiäs, i varustau lähtemäh iäreh
Velli Čerepahan ke yhtes, da éj-bo muga ollut: Velli Čerepaha — ni
sijas!
Velli Hukka éj tirpanut i zavodi auttua Velli Kondiél. No tolkuo täs
oli vähä. Kajkin hyö tartuttih nuorah i davaj vedämäh. A Velli
Čerepaha kirguu:
- Éj, työ, sié! Mintäh-bo muga pahojn viéttä?
Nägi Velli Čerepaha, čto hyö hejtettih vejannän, čukeldijhes i keritti
nuoran. A kuni hyö tuldih lambizeh sah, hän jo istuu randazel kuj ni
midä éj olis i ollut.
- Jal'gimäzen kerran, kuj sié vejaldit, čut' ét riuhtannut miuda, —
sanou Velli Čerepaha. — Sié olet ylen vägevä, Velli Kondié, a mié
yksikaj vägevembi!
Silloj Velli Kondié kiändyy Matuška Midousan puoleh i sanou:
- Midä-liéne miul njolgi valuu! Naverno, ledentsat jo jahtyttih.
I kajkin tartuttih Ledentsojh, a vanha Velli Kondié nabejčči nijl
täyven suun i rubej kračkuttamah, čtoby ni kenel éj kuulujs, kuj händä
nagrau Velli Čerepaha.
Starikka vajkastuj.
- Kuj vaj nuora éj liéne katkennut... — zadumčivo sanoj brihačču.
- Nuora! — kirgaj djadja Rimus. — Kuldajne miun, da sié tijjat,
mittymät oldih silloj nuorat? Matuška Midousal oli sen mojne nuora —
hot' häkki sih riputa!
Brihačču himon ke uskoj djadja Rimusal.
Pihal oli jo sovsem pimié, konza Joel sebäi negrua i sanoj hänel:
"Spokojnojda yödä!"
- Kui äijan suarnua sié tijjat, djadja Rimus!
Jo hengästijhes brihačču, kudamal äjjal éj himojttannut érota starikan
ke. — A midä-bä sié miul huomenna rasskažit?
Djadja Rimus vesseljah muhahtih.
- Vot sidä én tijja, pojgajne. Možet bud'
mié sanelen siul, kuj Velli Krolikka pöllätti omat susiédat.
Libo sih näh, kuj Velli Rebo tabaj Matuška Hevon. Ili sih näh,
kui Kondiéhut kaččoj pikkarazié krokodilazié. Äija on suarnoi muailmas.
A nygöj juokse, armas, anna sié näet hyvié-hyvié unié.
------------------------------------------------------------------